Novice Svet24

Koroška je pri Slovencih tretja najbolj priljubljena avstrijska regija in ena izmed tamkajšnjih občin privablja prebivalce tudi z ugodnimi zemljišči za gradnjo hiš. Slovenci, za katere je lastna hiša še vedno ideal, se zato v velikem številu selijo v Pliberk – pred dvema letoma je bilo takih kar 40. Vsem našim sogovornikom, ki so si tam zgradili hišo, je skupno to, da se v Avstrijo niso odselili zaradi boljše službe, temveč zaradi boljše in ugodnejše parcele.

V Avstriji približno 30 tisoč Slovencev

Po zadnjih podatkih je v Avstriji približno 30.000 Slovencev, od tega samo na Koroškem 13.000. »Koroška je bila že od nekdaj najprivlačnejše območje za priseljevanje Slovencev, čeprav ni ravno gospodarski biser. Tudi danes je po stopnji zaposlenosti na repu oziroma je delež brezposelnosti čisto primerljiv s Slovenijo. V slovenski javnosti velikokrat prevladujejo klišejska mnenja glede vzrokov za preseljevanje, v resnici pa se ljudje iz Prevalj, Mežice ali z Raven v Avstrijo selijo zaradi znosnejše birokracije v povezavi s cenejšimi zemljišči – to pomeni, da so tamkajšnje deželne institucije učinkovitejše od slovenskih. Dandanes pa ljudje iščejo učinkovitost,« pravi dr. Jernej Zupančič, profesor na oddelku za geografijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se s Slovenci v Avstriji ukvarja raziskovalno.

Dejstvo je, da se predvsem mlajši izobraženci iz koroških občin v Avstriji izseljujejo – in da bi občine ustavile trend upadanja svojega prebivalstva, so se lotile problema zelo ambiciozno ter začele ponujati izjemno dostopne in urejene parcele. »Občina na tak način mnogo pridobi: dobi prebivalstvo, ki ga ni treba izobraževati, in delovno silo, ki lahko takoj vstopi na trg. Ob tem se dogaja zanimiv, dokaj nov pojav: bivati v Avstriji in delati v Sloveniji,« razlaga Zupančič.

Da so ugodne parcele za gradnjo hiš uspešna vaba predvsem za Slovence, je jasno, saj je Slovenija po gradbeni aktivnosti v samem evropskem vrhu. Radi torej gradimo hiše – to so naše najvišje sanje, v tem smo zagotovo nekaj posebnega, zatorej ni čudno, da nas dobra parcela lahko zvabi čez mejo.

Gradnja hiše je dražja

Harmonika in pivo 
Motivi za migracijo so tudi poslovne narave. Med njimi sta zelo znana dva primera: 
Aleks Rutar, izdelovalec svetovno znanih harmonik, se je pred kratkim preselil v dvojezično avstrijsko občino Žitara vas. Ker jih Slovenija ni mogla zaščititi pred ponarejevalci, so jim na patentnem uradu že pred leti svetovali, naj preselijo podjetje v Avstrijo ali Nemčijo. Lastnik pivovarne Bevog Vasja Golar pa se je naselil v Potrni pri avstrijski Radgoni. Za Avstrijo se je odločil, ker se je v Sloveniji zapletlo z dovoljenjem za uporabo vode.

Tudi za naša sogovornika, ki sta se z družino v Pliberk oziroma v Ebersdorf/Drvešo vas preselila pred dvema letoma, potem ko so si na dobrih tisoč kvadratnih metrih zgradili sodobno hišo, je bila lepa parcela ključen motiv za preselitev. »Zelo dolgo sva iskala parcelo za gradnjo hiše v Sloveniji, ampak so bila vsa zemljišča glede na ponujeno predraga oziroma ni bilo nobene parcele s sončno lego. Želela sva si tudi enokapnico ali ravno streho, pa je na Koroškem ni bilo mogoče zgraditi. Službo sva oba imela v Sloveniji, tako da to ni bil razlog za selitev. Če bi našla podobno parcelo v okolici Slovenj Gradca, bi zagotovo ostala v Sloveniji.«

Vendar je cena za 1000 kvadratnih metrov veliko parcelo v Slovenj Gradcu in okolici okoli 60.000 evrov, v Pliberku čez mejo pa je takrat stala približno 28.000 evrov. Nove parcele v tem naselju stanejo sedaj že od 32.000 evrov naprej. Povpraševanje pa ne pojenjuje – ne samo Korošci, tudi Gorenjci se zanimajo zanje.
Sogovornika za zdaj odločitve za selitev v Avstrijo ne obžalujeta. Ljubitelja narave, hribov in smučanja sta še posebej navdušena, da se jim iz hiše odpira fantastičen pogled na Peco in druge vrhove, do družin prijazno smučišče pa je oddaljeno slabih deset minut vožnje. Treba je tudi povedati, da so od domačega (slovenskega) kraja zdaj oddaljeni komaj 15 minut vožnje in torej silne spremembe ne čutijo. Medtem ko je sogovornikova žena našla novo zaposlitev, primerno svoji visoki izobrazbi, v avstrijskem podjetju, se on na delo vozi v Slovenijo. In vsako jutro gre proti toku reke dnevnih migracij – kar precej Korošcev se vozi na delo v bližnjo tovarno Mahle v Šmihelu pri Pliberku.

Glede birokracije se jima zdi Avstrija učinkovita država, kar je občutna sprememba v primerjavi s Slovenijo. »Vse se uredi hitro in ne komplicirajo po nepotrebnem.« Po drugi strani pa brez olepševanja povesta, da je parcela res ugodnejša kot pri nas, vendar je gradnja hiše v Avstriji dražja, tako da je končni seštevek stroškov v prid gradnji v Sloveniji. »Če hočeš, da ti hišo gradijo slovenski delavci iz slovenskega podjetja, morajo pridobiti soglasje za delo v tujini, tudi delavce morajo plačati po enako visokih postavkah, kot so plačani avstrijski delavci, zato iz lastnih izkušenj povem, da se slovenska podjetja za delo tukaj ne tepejo.«

Inšpekcije seveda niso redke, tudi finančna kontrola je že pozvonila tako na njuna kot druga vrata v soseski – med drugim so preverjali, ali je po preselitvi skladno s predpisi tudi avto prijavljen v Avstriji. Davki na osebno vozilo so namreč v Avstriji občutno višji. Enako velja tudi za nekaj drugih izdatkov.

Šimen Zupančič

Ni vse zlato, kar se sveti

Sta pa prva izmed naših sogovornikov, ki so skoraj vsi želeli ostati anonimni (z izpostavljenostjo imajo slabe izkušnje ali pa se teh bojijo), brez olepševanja povedala, da Avstrija vseeno ni obljubljena dežela, kot si Slovenci radi predstavljamo. »Tudi tukaj ni služb in na Koroškem je nekako enaka stopnja brezposelnosti kot v Sloveniji – trenutno nekaj čez deset odstotkov. Medtem ko se delo za navadne delavce in obrtnike relativno hitro najde, je z visoko izobraženim kadrom težje – tudi plače so na tem nivoju primerljive s slovenskimi.«

Izpostavila sta tudi nezadovoljstvo z javnim vrtcem, saj se jima zdijo v Sloveniji kakovostnejši, in čeprav je zadnje leto pred vstopom v šolo vrtec res zastonj, je treba prispevati za ustvarjalni material, šole v naravi, vsak dan pa otroku tudi pripraviti malico, medtem ko za kosilo poskrbijo v vrtcu.

Sicer pa življenje v novem naselju poteka v prijateljskem duhu, domačini so prijazni in vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Čeprav je v novi soseski večina priseljenih iz Slovenije, se zavedata, da sta v prvi vrsti priseljenca in da se je treba temu prilagoditi. »Nekateri priseljenci iz Slovenije se tega ne zavedajo prav dobro in žal ne spoštujejo vseh navad in običajev lokalnih ljudi – to nam dolgoročno zagotovo ne bo v prid.«

Tudi naslednji sogovornik, eden izmed prvih Slovencev, ki so gradili v občini Pliberk, je bil realen in celo kritičen. »Življenje v Avstriji ocenjujem za čisto prijetno. Vendar nikakor ne moremo biti tako sproščeni s sosedi, ker smo si v osnovi zelo različni. Slovencem je industrializacija prinesla razvoj miselnosti, izobraževanje in širino, Avstrijci ostajajo ozko usmerjeni in zelo vodeni s strani politike, a se tega sploh ne zavedajo. Iskreno povedano sva z ženo mislila, da prihajava v mnogo bolj urejeno okolje, tako po miselnosti kot sistemu, a sva kaj hitro spoznala, da smo v Sloveniji v veliki meri mnogo pred njimi. Za selitev nama ni žal, imamo svoj mir, da nimamo ravno dnevnih obiskov, smo pa ob vsakem urejanju birokracije zelo razočarani, saj moramo vedno znova dokazovati, da smo res prebivalci Avstrije in nismo le izkoriščevalci z juga. Sicer razumeva, da so Avstrijo v preteklosti priseljenci nekaterih narodnosti močno izkoriščali, a naju vseeno moti, da smo danes vsi v istem košu – zanje si nezaželen vsiljivec in tako te tudi obravnavajo. Poleg tega imajo zelo neusklajen državni aparat, nimajo enotnega sistema med službami znotraj države, oddaš en dokument v enem in ta ne velja nikjer. Nimajo niti ene osnovne baze podatkov, vsak aparat ima svojo – katastrofa.«

Ostajamo Slovenci

Šimen Zupančič

Enega izmed bolj kritičnih sogovornikov sta pred štirimi leti čez mejo zvabili izključno lega parcele in njena ugodna cena. »Avstrija za naju ni bila tujina, ampak le sosednja vas, in tako je tudi odločitev bila povsem enostavna. Na začetku sva imela z birokracijo kar veliko dela, a se je občina Pliberk izkazala za res nebirokratsko, dovoljenje je bilo urejeno v tednu dni. Pozitivna stran selitve je, da smo še nekaj minut bliže prekrasni naravi, ki nam daje smisel in navdih za prihodnost. Sicer pa nismo nikoli bežali iz Slovenije in s Slovenijo ohranjamo dnevne, trdne stike, ostajamo Slovenci v polni meri. Trenutno še nimamo potrebe po lokalnem vklapljanju v različne interesne skupine, morda kdaj v prihodnosti, a verjetno bo to bolj poslovno kot zasebno. Eden od naju dela v obeh državah, eden pa le v Sloveniji in tako bo ostalo tudi v prihodnje.«

Jernejo Korat je po drugi strani razočarala Slovenija, z Avstrijo pa je zadovoljna v vseh pogledih. »Čeprav si nikoli nisem mislila, da bom kdaj živela v tujini. A potem ko je moj mož že dlje časa delal v Avstriji, je bilo razlogov za selitev več. Poglavitni razlog so bile finance. Dvojna obdavčitev, cena parcele za izgradnjo hiše, socialni status, možnosti za zaposlitev in še bi se kaj našlo. Razlika med Avstrijo in Slovenijo je velika. Seveda vse ni tako rožnato, kot se sliši, Avstrija ima tudi ogromno davkov, ki jih v Sloveniji ni, npr. cerkveni davek, ki je določen glede na finančni status, pa višji davek na vozila. Na splošno pa smo zelo zadovoljni.« Koratovi so na avstrijskem Koroškem že dobro leto in nove države pravzaprav ne dojemajo kot tujino, saj je meja s Slovenijo, domačimi in prijatelji samo nekaj kilometrov stran.

Bližina domačega kraja in dvojezično okolje sta bila poleg ugodne in lepe parcele odločilna dejavnika, ki sta pretehtala pri končni odločitvi za selitev v Avstrijo tudi pri naših četrtih sogovornikih. Odločitev ni bila lahka, med drugim sta se zavedala, da bosta morala vzeti v zakup, da bosta v Avstriji pač tujca. Z odločitvijo sta zadovoljna, čeprav so v Avstriji življenjski stroški malenkost višji. A to očitno ne ovira niti njunih prijateljev, saj jima že sledijo. Kar dvoji so začeli pred kratkim graditi hišo v sosednjem kraju Šmihel pri Pliberku.

Moralo bi nas skrbeti

V Pliberku ugodne parcele za gradnjo individualnih hiš ponujajo že od leta 2010. »Gre za program, ki cilja na mlade družine. Župan Stefan Visotschnig je s tem želel ustaviti val odseljevanja v urbane centre, kar mu je uspelo tudi zaradi velikega povpraševanja iz Slovenije. V tem primeru gre seveda za novogradnje, sicer pa je veliko povpraševanje tudi za občinska najemna stanovanja,« pove Peter Ošlak, glavni urednik Novic, osrednjega časopisa za Slovence v Avstriji.

Vzroki za selitev so seveda pri tako velikem številu izseljencev, ki ga zaznavamo zadnja leta, različni, vsaka selitev pa je na neki način kritika naše družbe. Slovenija ima od leta 2007 zopet negativno selitveno bilanco in če je ponujanje ugodnih zemljišč eden od učinkovitih načinov, kako zadržati prebivalstvo v domovini, je vprašanje, zakaj česa podobnega ne zmorejo slovenske občine, umestno. Izjema je majhna slovenska občina Razkrižje, ki je pred devetimi leti mladim družinam ponudila petnajst poceni parcel, saj ji je zaradi negativnega demografskega trenda grozila izguba šole in vrtca.

Ob tem, ko sem nam pri obilici praznih stanovanj ljudje odseljujejo zaradi boljših parcel, bi se morali vsaj zdrzniti, pravi dr. Zupančič. »Da se ljudje odseljujejo, je seveda problem, vendar mora še vedno veljati svobodna izbira posameznika. Po drugi strani pa če v svoje državljane vlagamo z izobraževalnim procesom, je smiselno, da svoj kapital obdržimo doma, ne pa da postane naša konkurenca. Odhod v tujino pa ne pomeni nujno tudi prekinitve odnosov, lahko imamo tudi ugodne povratne učinke, kot je na primer vračanje kapitala. Dejstvo je tudi, da nekatere države brez migracij socialno ne bi zdržale,« pojasni Zupančič.

Medtem ko koroške občine privabljajo s parcelami, je avstrijska Štajerska druga zgodba. »Občine tam so manjše, zato se takšnega zalogaja, kot je privabiti prebivalce z zemljišči, težko lotijo. Vendar ima Štajerska izjemno razvito univerzitetno in industrijsko središče Gradec, ki je kmalu v 90., ko so velika industrijska podjetja v Mariboru propadla, posrkal najboljše kadre. Tako je iz Slovenije najprej začela dnevno migrirati tehnična inteligenca. Bolj ko se je meja odpirala, več ljudi se je zaposlovalo v Avstriji,« razloži Zupančič.