Mobilna verzija
13:39 23. november 2017

Avtohtona semena je treba ohraniti za vsako ceno

Biba Jamnik Vidic
0 Posodobljeno: 09:56 / 09.8.2017

Vsako pomlad je k moji stari mami prišla soseda s polno košaro »flanc«. Ko sta popili kavo, ji je mama izročila še vrečko svojih semen. Pred dvema letoma pa je med ljudi butnila novica, da bo take izmenjave nepreklicno konec.

semena1

Foto: Arhiv Sveta24

»Generalni direktorat za zdravje in potrošnike Evropske unije (DG SANCO) je ljudi želel prepričati, da semena, ki jih pridelujejo posamezniki na svojih vrtovih in malih kmetijah, niso varna za naše zdravje. Zato so se domislili, da bi ljudje uporabljali le še 'preverjena' semena, ki jih pridelujejo velike korporacije.« Špela Bavec, predsednica Društva Natura Kultura, ki je pred dvema letoma obiskala center dr. Vandane Šive, začetnice globalnega gibanja za svobodo semen, pravi, da je še najbolj sporno to, da je predlog prišel iz sveta za varstvo potrošnikov. »Vse je en sam velik biznis.«

špela bavec

Špela Bavec Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Priborili smo si leto miru

DG SANCO je novembra 2012 izdal osnutek uredbe EU o semenih s številnimi spornimi predlogi, med njimi je bila celo prepoved proste izmenjave doma pridelanih semen med vrtičkarji. Ker so se na predlagano uredbo nemudoma odzvale različne organizacije po Evropi in civilna družba, je evropska komisija maja 2013 objavila nov predlog. »V njem je bilo še vedno precej spornih določil. Med njimi je bila zahteva, da se registrirajo vsi pridelovalci semen, vključno s kmeti in vrtičkarji.«

Tudi to popravljeno verzijo je evropski parlament 11. marca lani, spet zaradi močnih pritiskov civilne družbe, zavrnil in poslal nazaj evropski komisiji. Sedmega marca letos so predlagano uredbo uradno umaknili. »Zdaj bomo vsaj eno leto imeli mir. Predlog morajo namreč popolnoma spremeniti, potem sledi še javna diskusija, šele nato gre lahko v ponovno presojo v evropski parlament. Imam pa občutek, da se bomo morali v bližnji prihodnosti bolj kot v bran semenom postaviti v bran ekološkemu kmetijstvu. To bo nadgradnja boja za semena. V Sloveniji je na tem področju stanje alarmantno. Po zadnjih podatkih Inštituta za trajnostni razvoj je samo en odstotek živil na našem trgu iz ekološke pridelave. In še pri tem enem odstotku je samo petina živil pridelana v Sloveniji.«

Vpliv hrane na naše zdravje

Dr. Vandana Šiva je doktorica nuklearne fizike, okoljska aktivistka, ki je leta 1993 prejela nagrado right livelihood award, alternativno Nobelovo nagrado. Že skoraj trideset let se bori proti ameriškim koncernom, ki so si na ameriških sodiščih prilastili patentno pravico že do tretjine vseh indijskih kulturnih rastlin. Leta 1982 je ustanovila Foundation for Science, Technology and Ecology, javno interesno raziskovalno organizacijo. Potuje po svetu in predava o nevarnostih genskega inženiringa, biopiratstva in patentiranja semen ter o pomembnosti sonaravnega kmetijstva in ohranjanja različnih vrst semen. Bila je tudi pomembna članica diskusije v evropskem parlamentu glede sprejetja nove uredbe o semenih septembra 2013.

Špela je jeseni 2013 odpotovala k izvoru gibanja za ohranitev semen, v indijski Center za ohranjanje biodiverzitete in semen Bija Vidyapeeth, ki ga je leta 1987 ustanovila Vandana Šiva. Doktorica nuklearne fizike, okoljska aktivistka, začetnica gibanja za svobodo semen, borka za človekove pravice na področju prehranske varnosti, zagovornica biodiverzitete in ekološkega kmetijstva, je pred 30 leti s somišljeniki začela načrtno hoditi od vrat do vrat, od vasi do vasi in zbirati avtohtona semena. Potem je na severu Indije našla posest, kjer je bila zemlja zaradi pretirane uporabe kemikalij popolnoma izčrpana.

»Čez tri leta je bila s pomočjo tehnik ekološkega kmetijstva spet zdrava. S prizadevnostjo posameznikov in ljubeznijo do narave ter spoštovanjem življenja vsakega bitja so nekoč zastrupljeno ozemlje spremenili v pravo tropsko oazo. Na kmetiji shranjujejo semena in pridelujejo hrano po naravnih metodah. V svoji semenski banki imajo denimo več kot 600 vrst riža.« Sicer pa v Indiji po zaslugi Vandane Šiva deluje že več kot sto semenskih bank. Špela se je udeležila tečaja agroekologije – ekološkega kmetijstva od A do Ž. »Tja sem šla zaradi svojega zdravja.« Več let je imela hude probleme s kožo. Prišlo je tako daleč, da ji je dermatolog predlagal zdravljenje z zelo močnimi zdravili. »Ko sem se odločala, kaj naj naredim, sem na svetovnem spletu našla posnetek predavanja gospe Šive o tem, kako velik vpliv ima hrana na naše zdravje. Odtlej nisem več kupovala zelenjave v trgovskih centrih, jedla sem samo tisto, ki jo pridelujejo naši kmetje. Dermatitis sem si pozdravila brez agresivnih zdravil.«

Razkrinkala prvo zeleno revolucijo, zdaj se bori proti drugi

Ključni trenutek, ki je Šivo usmeril na pot gibanja za svobodo semen, se je zgodil leta 1984, ko se je v Bhopalu zgodila ena najhujših industrijskih nesreč na svetu. Iz tovarne pesticidov je ušel strupen plin, zaradi česar je v trenutku umrlo pet tisoč ljudi. »Še danes, po skoraj 30 letih, se tam zaradi zastrupljenega okolja rojevajo bolni otroci, rak in telesne hibe pa so vsakdanjik skoraj vsakega posameznika. Po tej nesreči je Vandana Šiva začela raziskovati. Ugotovila je, da je šlo za preusmeritev povojne kemične industrije (bojnih živčnih strupov in dušika) v kmetijstvo. Ker naravne vrste rastlin kemikalij niso dobro prenašale, se je industrija usmerila še v manipulacijo s semeni. Tako so si podjetja odprla dva trga, trg za kemikalije in trg za spremenjena semena. Začela se je utopija 'zelene revolucije', ta je sprva najmočneje zaznamovala kmetijstvo Indije. Ko so kmetje začeli kupovati semena korporacij, so počasi izgubili svoja in postali odvisni. Začeli so se zadolževati.

V zadnjih 30 letih je skoraj tristo tisoč kmetov zaradi velikih dolgov naredilo samomor. Pogosto si življenje vzamejo tako, da gredo na svoje polje in popijejo insekticid.« Šiva je te stvari razkrinkala v knjigi Nasilje zelene revolucije. Zadnja leta se bori proti drugi zeleni revoluciji agrokemičnih korporacij. »Tokrat gre za problem gensko spremenjenih semen. V semena so vstavili gene, zaradi katerih so rastline odporne proti pesticidom, medtem ko vse drugo, kar je živo na polju, pocrka. Hkrati take rastline ne semenijo več. Potem so napisali zakone in semena patentirali. Ti zakoni so opredeljeni v Svetovni trgovinski organizaciji (STO). Vse države, ki so vključene v STO, med njimi je tudi Slovenija, naj bi priznavale pravico do patentiranih semen. To se mi ne zdi prav, saj niso oni izumili semen.«

Ameriška koncerna Monsanto in Dupont ter švicarski Syngenta danes obvladujejo kar 53 odstotkov svetovnega trga semen. Registrirana in patentirana semena ne samo povečujejo odvisnost kmetov od velikih semenarskih koncernov, temveč tudi povzročajo izumiranje rastlinskih vrst in vedno manjšo biotsko raznovrstnost. Strokovnjaki ugotavljajo, da je v zadnjih sto letih izginilo skoraj 90 odstotkov semen rastlin, ki so jih nekoč gojili.

semena3

Indija naprednejša od zahodnih držav

Člani organizacije dr. Šive sodelujejo s kmeti iz različnih indijskih držav. Njihova naloga je preusmerjanje kmetijstva v pridelavo hrane brez uporabe kemikalij. Sodelujejo pa tudi z vlado kraljevine Butan. »V Butanu se je vlada odločila, da mora njihovo kmetijstvo v desetih letih postati stoodstotno biološko. Čeprav nam ves čas govorijo, da je zahodni svet naprednejši od vzhodnega, lahko rečem, da je precej očitno, da je naš tehnizirani zahodnjaški svet velika iluzija. Zavedati se moramo, da smo ljudje na zahodu ves čas, od rojstva do smrti, pod nadzorom, zdaj pa nam želijo še legalno ukazovati, kaj, kdaj, kje in kako bomo sadili in, še huje, jedli.« Šiva se je projekta ohranitve avtohtonih semen lotila tako, da je zbrala somišljenike, napisala pritožbo in jo odnesla na vlado. »Vlada je pritožbe s podpisi dolžna obravnavati. Šiva nam je na svojem predavanju položila na srce, da moramo ljudi začeti osveščati, da se je treba povezovati in zahtevati svoje pravice, sicer nam jih bodo vzeli.«

Če lahko v Indiji, lahko tudi pri nas

V Sloveniji je stanje, kar se tiče avtohtonih semen, sploh kulturnih rastlin, že kritično. Večino semen moramo namreč uvoziti. Čeprav imamo še vedno na voljo široko paleto domačih sort sadja in zelenjave, v njihovo pridelovanje in vzgajanje ne vlagamo veliko. Položaj se je začel spreminjati šele pred približno štirimi leti, ko se je začelo govoriti o uredbi o semenih. Takrat je med Slovenci znova oživela zavest, da je sajenje starih in redkih domačih sort zelo pomembno za našo prehransko varnost, pojavile so se pobude, kot je Štafeta semen, in podobno. »Vendar se na ravni države ne bo spremenilo nič, če ne bomo ljudje tega odločno zahtevali. Ko sem bila lani na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, je bila tam tudi gospa z ministrstva za kmetijstvo. Povedala nam je, da se z vsem, kar smo ji povedali, strinja, vendar si v parlamentu tega ne upa povedati na glas, ker nima zadostne podpore ljudstva. Politiki, ki želijo kaj spremeniti, potrebujejo veliko maso ljudi, ki bo govorila na glas in je ni strah. Potem bo tudi vlada to morala sprejeti oziroma vsaj razpravljati o tem.« Špeli se zdi pohvalno, da je naša država zdaj začela projekt, v katerem bodo za vsako vrsto žita vzgojili po eno ekološko seme. »Semenska banka je sicer super, vendar če je seme dlje zamrznjeno, ni več kakovostno. Semena se morajo stalno obnavljati. Pri nas bi morali ustanoviti več centrov, kjer bi jih posadili in potem dobili nova. Problem je, da pri nas večino semen ohranjajo čisto navadni ljudje, ki se ne udeležujejo srečanj in niso člani društev. Ki jim je to preprosto v krvi.«

Vsak od nas lahko kaj naredi

Špela verjame, da lahko vsak od nas naredi kaj za ohranitev naših semen in avtohtonih rastlinskih vrst. »Ljudje se lahko priključijo raznim društvom za ohranitev semen. Veliko pa lahko naredijo že s tem, da nehajo v nakupovalnih centrih kupovati dobesedno smeti. Raje naj se odpovedo kakšni nepotrebni stvari in naj denar raje namenijo za nakup zdrave hrane. Namesto v trgovino naj gredo po sadje in zelenjavo naravnost na kmetijo ali na tržnico. Čeprav ljudje mislijo, da ni tako, je dejstvo, da že s tem, ko spremeniš nakupovalne navade, nekaj narediš.« Naša sreča pa je, pravi, da zaradi naše majhnosti verjetno ne bomo zanimivi za trge gensko spremenjenih semen. »In to bi bila lahko naša priložnost, da naredimo majhne butične ekološke kmetije in trgovine, v katerih prodajajo lokalne pridelke. V tem vidim prihodnost Slovenije. Da bodo ljudje na zdravo hrano začeli gledati kot na dobrino in na nekaj, kar jim prinaša zdravje.«

Vaš prispevek