Politika tega problema kot da sploh ne vidi

Ostre besede zdravnika Breclja: "Kot zblazneli norci uničujejo zdravstvo"

Jure Aleksič / Revija Zarja
8. 4. 2019, 06.44
Deli članek:

Iskati termin za domenek z Erikom Brecljem pomeni osupniti nad tem, koliko slovenski zdravniki delajo.

Primož Lavre
"Medicinska sestra v ambulanti obdela 70 bolnikov na dan za 700 evrov plače, zato da lahko nekateri ustvarjajo milijonske izgube."

Sam ob tem sicer le zamahne z roko, a je ob neprekinjeni verigi delovnikov in dežurstev ob koncih tedna čas zame našel šele v petek zvečer na poti iz službe. No, vesel sem, da ga je. Iz poročanja o slovenskem zdravstvu smo lahko v zadnjem času dobili vtis, da se nam pravzaprav na glave počasi ruši sam nebeški svod. Zato smo sklenili stanje na terenu preveriti z možem, ki se je v desetletjih neomajnega garaštva in iskrenosti uveljavil kot nekakšna vest naše bele stroke. Začela sva kar pri zadnjem večjem pretresu.

Zakaj je moral oditi minister Fakin? V nekaterih izjavah ste dali vedeti, da zato, ker ni bil kos lobijem.

Saj je vendar tudi sam izjavil nekaj v smislu, da so ga »te barabe že večkrat onemogočile«. Čeprav je lahko šlo tudi za izgovor. Lobiji se sicer vtikajo in pritiskajo, a minister bi lahko urejal vsaj stvari, v katere se ne vtikajo. Pa jih ni! Če imaš čisto vest – če te torej lobiji ne morejo izsiljevati s kakšno zadevo iz preteklosti –, si pred njimi relativno varen. Nisem še slišal, da bi koga umorili.

Hm, zdajle ste me malce zmedli. Kaj nam hočete povedati? Zakaj je odšel minister?

Ne vem in me tudi preveč ne zanima. Zanima me predvsem to, kaj je v tega pol leta naredil. Sam nisem opazil, da kaj omembe vrednega. Vem pa, da so mu pametni in dobronamerni ljudje v zdravstvu ponujali tako svojo pomoč kot konkretne rešitve. A se je odločil, da jih ne bo slišal. Zakaj ne, morate vprašati njega in njegovega šefa Šarca. Ki, upam, ne bo pokleknil, tako kot je Miro Cerar. Ta je v politiko vstopil kot moralna avtoriteta. A že samo na podlagi tega, kar je naredil v zdravstvu, lahko rečem, da je postal moralna razvalina.

O SMC ste že večkrat dejali, da je bila od začetka do konca mandata »lutka lobijev«.

Dejansko sem bil eden tistih, ki so si prizadevali, da je stranka prišla na oblast. Soorganiziral sem Shod za javno zdravstvo, na njem je bilo sporočilo jasno: »Volite nove obraze!« Danes pa sem vsakič, ko vidim, da ankete javnega mnenja SMC sploh še zaznajo, razočaran. Glede na to, kar so naredili, si ne zaslužijo več niti tisočinke promila glasov. In glede na to, kar še počnejo naprej. Jasno je namreč, da parlamenta ne bodo več videli. In zato zdaj po zdravstvu »harajo« kot stekli psi.

Močne besede.

Stojim za njimi. Kot zblazneli norci uničujejo zdravstvo. Brez strahu pred posledicami, saj vejo, da so v politiki opravili. Šarec pa je objektivno odgovoren, ker jim to dovoli.

Kje je to njihovo »haranje« najočitnejše?

Najbolje, da vam postrežem z zelo konkretnim primerom, ki ga sam tudi najbolje poznam. Torej s primerom Onkološkega inštituta. V svetu zavoda so trije predstavniki SMC. To je moj tretji svet zavoda in za prejšnjega lahko povem, da je res ogromno naredil. Morda ste opazili, da je Onkološki inštitut pod njegovim vodstvom počasi izginil iz medijev. Začeli smo urejati reči, konec je bilo s škandali in letos imamo na podlagi preteklega dela realno štiri milijone evrov plusa. Bilo bi ga še več, če bi nam dovolili zadeve speljati do konca.

Pa vam jih niso?

V SMC so v celoti zablokirali te pozitivne procese. Zdaj hočejo celo nazaj spremeniti statut, ki smo ga v prejšnjem svetu spremenili prav zato, da lobiji na inštitutu ne bi več imeli vpliva. SMC je zablokirala organizacijski razvoj bolnice. Obenem ščiti ljudi, ki so v preteklosti naredili veliko škodljivega. Na inštitutu smo dobesedno postali talci te stranke. Podobne zgodbe slišim tudi iz drugih bolnic. Želite še malo bolj plastičen prikaz stanja?

Seveda.

Pomembna članica SMC Ana Žličar je bivša direktorica Onkološkega inštituta. Računsko sodišče ji je za leto 2009, recimo, odkrilo za 14 milijonov evrov nezakonito izpeljanih nabav. Naredila je sedem milijonov izgube, ki jo zdaj vsako leto sproti odplačujemo zaposleni na inštitutu. Z garanjem, nadurami in izostankom nagrad. In to, kako to izgubo pokrivamo, zdaj nadzira Ana Žličar. Torej oseba, ki je izgubo ustvarila. Sam sem svetu predlagal, da bi veljalo najprej analizirati, zakaj je izguba sploh nastala. A so me člani sveta preprosto povozili. Samo jaz sem bil za to. Drugi so vztrajali, da se nima smisla ukvarjati s tem, zakaj je nastala izguba.

Nezaslišano …

O tem sem obvestil tako Mira Cerarja kot ministrico. A nista ukrepala.

Kot se spomnim, ste nanju naslovili vprašanje: »Se je smiselno ukvarjati z analizo izgube ali ne?«

To, kar sem delil z javnostjo, je bil samo majhen delček vsega, kar sem jima napisal. Vse do danes mi sploh nista odgovorila. Tudi finančna ministrica mi ni odgovorila. Cerarjeva vlada je podarila 136 milijonov evrov javnega denarja za pokrivanje izgub bolnišnic. Ni je pa zanimalo, zakaj je ta izguba nastala. In pri porabi teh sredstev je jasno zapovedala, da morajo biti namenjena za poplačilo dolgov dobaviteljem. Torej ne za bolnike, ne za zdravnike in drugo osebje, ne za nakup aparatur ali druge investicije – ampak za dobavitelje. Tako se čakalne dobe niso skrajšale niti za milimeter. In moja medicinska sestra z mano v ambulanti še naprej pregleda sedemdeset bolnikov na dan za 700 evrov plače. Zato, da lahko nekateri še naprej ustvarjajo milijonske izgube. In tudi če računsko sodišče ugotovi, da je posamezna izguba protizakonita, to očitno ni pomembno. Te igre so prav bedno preproste v svoji umazanosti.

Novinarki TVS ste pred tedni dejali nekako takole: »Novinarji delate iz zdravstva neko zelo komplicirano zgodbo, pa sploh ni. Ukrepi, ki bi bistveno izboljšali delovanje naših bolnišnic, bi bili zelo preprosti in sploh ne dragi.« Kateri bi bili ti ukrepi?

Principi dobrega vodenja bolnišnice se bistveno ne razlikujejo od principov dobrega vodenja firme. Če bi se v neki firmi počelo take neumnosti, kot jih počnemo v bolnicah, bi precej hitro propadla. Mi pa kljub izgubi pač živimo naprej. Ko je neki član naše Iniciative zdravnikov vodstvu oddelka neke bolnice pokazal nekaj osnovnih prijemov racionalizacije poslovanja, so v enem letu privarčevali 400.000 evrov. In naredili za 150.000 evrov več storitev. Torej so bili v enem letu na boljšem za več kot pol milijona evrov. Pozor, na enem samem oddelku, ne v vsej bolnišnici! Zakaj ne bi tega počeli po vseh oddelkih vseh bolnišnic?

Andrej Križ
Na koga misli Erik Brecelj v naslovu? Na konkretno politično stranko, ki so ji delnice padle v klet, zato pa njeni člani zdaj po zdravstvu, kot pravi ugledni kirurg, "harajo" kot stekli psi.

Prav res, zakaj?

Pri nas na Onkološkem inštitutu je stari svet tovrstne nove smernice sprejel. Novega sveta pa to sploh ne zanima. Očitno je glavni cilj ohranjati razmere, v katerih je mogoče še naprej nemoteno šušmariti z denarjem. Idealna bolnišnica je zanje neurejena bolnišnica brez nadzora in odgovornosti. Ko sem se sam zapičil v kroniko največjih afer na Onkološkem inštitutu, sem hitro ugotovil, da je bila osnova vedno pomanjkljiva definicija odgovornosti. Tisti, ki je o določeni stvari odločal, zanjo ni bil odgovoren – tisti, ki so bili odgovorni, pa o njej niso odločali. To je v resnici sistemska ureditev. Prav krasno si znajo razdeliti funkcije. Namreč natanko tako, da ne bo na koncu nihče odgovoren za nič.

Še enkrat: nezaslišano!

Vse je podrejeno temu, da se stvari ne uredijo.

Ampak najbrž morava vseeno paziti, da ne bova dajala vtisa, da se je razpad slovenskega zdravstva začel šele s SMC?

Seveda se ni začel z njo. A nobena druga stranka ni na oblast prišla s tako polnimi usti morale. In če bi se vsaj za silo držali teh svojih obljub, bi se stvari marsikje hitro izboljšale. Zdravstveni sistem danes ne funkcionira zaradi politike, temveč zaradi posameznikov po vsej državi, ki se nenormalno trudijo, da voz kljub vsemu vlečejo naprej. In ti posamezniki imajo hude težave. Namesto da bi se jih opogumljalo, se jim grozi in se jih ovira. Spet vam lahko postrežem s konkretnim primerom.

Prosim.

V neki slovenski bolnišnici je predsednik sveta zavoda dosegel velikanski napredek. Znižali so izgubo, izboljšali organizacijo, zdravniki manj odhajajo, tudi škandalov je manj … In kako je bil za to nagrajen? Predvsem z grožnjami, kaj vse mu bodo naredili. Pričakoval je podporo in zaščito ministrice – in tudi prejšnjega ministra –, pa ju ni dobil. Še vedno sicer vleče voz naprej, a se obenem čedalje bolj sprašuje, kaj je z njim narobe, da to počne. Sprašuje se, zakaj vsega skupaj še ni poslal v tri krasne, tako kot večina ljudi v tej družbi, in šel domov gledat televizije. Ampak povem vam, da se samo zaradi takih ljudi zdravstvo še ni sesulo.

A kako dolgo bodo lahko v takih razmerah še vztrajali?

Če bi politika vsaj dajala občutek, da se trudi, bi mnogi v zdravstvu zavihali rokave in iz sebe iztisnili še zadnje atome moči. Vem, da bi to storili. In marsikaj bi se zelo hitro izboljšalo. Če pa te v najboljšem primeru ignorirajo, pogosto pa v tvoji dobronamernosti preprosto povozijo kot ta zadnji košček gnoja na cesti, ni druge, kot da se vprašaš, kaj mi je tega treba.

Kako komentirate nedavni upor splošnih zdravnikov? Kranj, Celje – kot gozdni požar se širijo grožnje s skupinskimi odpovedmi.

Tudi v moji domači Ajdovščini vem, da je položaj zdravnikov drastičen. Praktično nevzdržen. Splošni zdravniki skušajo svojo stisko že zelo dolgo predstaviti javnosti, a kaj ko se očitno vsem res gladko …, no, vstavite balkanski glagol po lastni izbiri. In zdaj, ko so jih še dodatno obremenili, je seveda normalno, da jim je prekipelo. Upravičeno imajo občutek, da se odločevalci iz njih delajo norca.

Po letih ignorance njihovih apelov pade odredba: še več morate delati!

Natanko tako. Obremenitev družinskih zdravnikov je nekaj povsem nepredstavljivega. Sam imam ob ponedeljkih na sporedu ambulanto, ko moram vsakič pregledati med šestdeset in sedemdeset ljudi. Če bi moral to početi vsak dan, bi pustil medicino. Preprosto ne bi zdržal. Dejansko mi je precej lažje cele dneve operirati. A družinskim zdravnikom nihče ne prisluhne. Ampak veste, če se nam sesuje primarno zdravstvo – in videti je, da se bo! – potem nas res čaka katastrofa.

Nedvomno.

Ne predstavljam si, kaj bomo v tem primeru sploh počeli po bolnišnicah. Saj vendar bolnik pri nas ne more ležati ves mesec po operaciji! Za to preprosto nimamo kapacitet. Med okrevanjem mora zanj skrbeti družinski zdravnik. Pa tudi nekdo ga mora k meni kot k specialistu sploh napotiti, kajne? Še enkrat: tukaj se res igramo s sesutjem celega sistema. Zelo zanimivo, da politika tega problema kot da sploh ne vidi. Če se bo tako nadaljevalo, bodo za svoje sodelovanje pri tej katastrofi strahovito ceno plačale vse stranke vladne koalicije. Glede javne podpore bodo vse padle zelo blizu ničle, tako kot SMC. Ne razumem njihove logike. Če bi sam hotel še naprej pleniti mastne provizije pri raznih maketah in podobnih rečeh, bi se potrudil za ljudstvo urediti vsaj nekaj najosnovnejših reči.

Da bi lahko še naprej ostali pri koritu?

Seveda. Tako kot so delovali naši politiki v preteklosti. Kljub vsemu so se potrudili kaj urediti, da so lahko še naprej kaj stisnili v žep. Tem nesposobnežem in bedakom, ki so na oblasti zdaj, pa logika očitno ne nese niti tako daleč.

V kolikšni meri je po vaši oceni problem v finančni podhranjenosti zdravstva in v kolikšni meri v korupciji?

Korupcija je gotovo velik problem. Velik del razlogov za tako stanje pa je tudi v nesposobnosti vodilnega kadra. Organizacija je tako obupna, da je pravzaprav nemogoče oceniti, ali in koliko denarja zdravstvu sploh primanjkuje. Na svojem oddelku sem recimo odkril aparature, ki smo jih nabavili še pred vselitvijo v novo stavbo, pa jih vse do danes sploh še nismo prižgali. In dokler mi vlada prepoveduje, da raziščem razloge za nastalo večmilijonsko izgubo, potem vam preprosto ne znam odgovoriti, ali nam denarja primanjkuje. Kdo ve, morda ga je celo preveč, pa je samo tako slabo porabljen? Najbrž ne: če bi želeli slovenskemu bolniku nuditi zdravstvo, primerljivo z avstrijskim, bi zelo verjetno potrebovali veliko več sredstev. A dokler se z denarjem tako svinja, kot se, ne moremo z gotovostjo trditi niti takih najosnovnejših reči.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 14, 2. 4. 2019
Zarja št. 14, 2. 4. 2019