Mobilna verzija
16:43 19. oktober 2017

"Sem mislil, da bom dal, pa sem v resnici dobil!"

Alenka Cevc/Zarja
4

Anže Singer, mladi pravnik v Evropski vesoljski agenciji, ki dopustuje kot prostovoljec v Gambiji.

anze singer

Anže Singer Foto: Šimen Zupančič

Starši 27-letnega pravnika Anžeta Singerja, Kamničana, ki že nekaj let živi in dela na Nizozemskem, pravijo, da je bil naporen dojenček. Bil je izjemno nespeč, nenehno se je bilo treba ukvarjati z njim. Očitno so starši dobro opravili nalogo, saj je iz napornega dojenčka odrasel v mladega in zelo odgovornega moža z izjemnim čutom za pravičnost in poštenost. Zato ni nikogar, ki ga pozna, presenetila odločitev, da gre študirat pravo. Študij je opravil v roku z oceno cum laude, z odliko. Zdaj je že nekaj let zaposlen, dela na Nizozemskem, v Evropski vesoljski agenciji (ESA). Odločitev, da gre namesto na dopust prostovoljno delat v Gambijo, poučevat tamkajšnje otroke, zanj ni bila prav nič težka. »Vesolju je treba na neki način nekaj vrniti,« so njegove besede.

Ta članek ne bo nič posebno »žmohten«, pa ne po moji krivdi. Anže Singer je namreč strašansko urejen in analitičen človek. Med pogovorom sem popolnoma pozabila, da se pogovarjam z zelo mladim moškim. Na vsako vprašanje je začel odgovarjati suhoparno, z dejstvi, njihovimi posledicami, datumi dogodkov. Jaz pa sem želela, da mi govori tudi o svojih čutenjih. Ko sem ga kdaj prekinila in hotela speljati vodo na svoj mlin, me je mirno zavrnil, rekoč: »Nisva še tam, tja še prideva,« in nadaljeval, kjer je končal. In sem morala popustiti. Samo čudila sem se lahko njegovi odraslosti in odgovornosti. Mladi mož ničesar ne prepušča naključju. Da je perfekcionist, prizna tudi sam.

Zakaj pravo?

Po končani gimnaziji je Anže kolebal med študijem prava in angleškega jezika. »Na angleščini so nam takrat povedali, naj ne računamo na kakšno pametno zaposlitev po koncu študija, zato sem se odločil kar za pravo; tudi zato, ker sem vedel, da se bom lahko s to izobrazbo zaposlil v tujini, ki je bila že pred začetkom študija moja prva izbira.« Za študij prava se je Anže odločil tudi ali pa predvsem zato, »da bo lahko dal svoj prispevek k pravici na svetu«.

Ob tem sem kar obmolknila, zlasti zato, ker sem prvič zaslutila močna čustva v fantu, ki sicer deluje – saj ne vem, kako bi rekla – malce hladnokrvno. S svojimi »pošlihtanimi« odgovori me je spodbudil, da sem ga začela spraševati, ali je kdaj sploh »žural«. »Seveda sem,« je mirno rekel, potem pa nadaljeval takole: »V srednji šoli sem raziskoval bolj svet na relaciji Kamnik–Ljubljana, na faksu pa sem razširil svoje meje na Slovenijo.« Seveda z odgovorom nisem bila čisto zadovoljna in sem vrtala še naprej, češ, v redu, razumem, kaj pa pijača, mladostniške vragolije in morda dim ali dva »trave«? Tu je njegov odgovor: »Ekscesom sem se pa izogibal, niti nisem iskal družbe, ki bi počela kaj takega.« In sem odnehala, ni imelo smisla, poba očitno nikoli ni povzročal nikakršnih težav. Blagor njegovim staršem! Sicer pa sta mi oba, mama in oče, priznala, da ne vesta, od kod se je vzel.

Odločitev za tujino

Anže že približno tri leta živi v Haagu na Nizozemskem. Tudi tu je padlo moje stereotipno prepričanje, da je v tujino odšel, ker doma ni dobil priložnosti. »Ne bo držalo. Moja prva izbira je od nekdaj bila tujina. Šele če ne bi dobil službe zunaj, bi jo začel iskati v Sloveniji. Pa z našo državo ni čisto nič narobe, nasprotno, zelo jo imam rad, vendar sem si vedno želel delati v mednarodni organizaciji.« Vse svoje moči je usmeril v to in – perfekcionistu z odličnimi rezultati izobraževanja – je uspelo. Se nič ne čudim. Zgodbo o zaposlitvi pa je povedal takole: »Leta 2013 sem diplomiral (moj vstavek: cum laude!), decembra istega leta pa sem zasledil razpis Evropske vesoljske agencije za študente, ki bi jih potem uvedli v 'svet službe', in se prijavil. Prestopiti sem moral tri stopnice. Najprej je bila elektronska prijava, v kateri sem moral izpolniti obširen vprašalnik. Slekli so me tako rekoč do spodnjih 'gat'. Ko so prebrali mojo elektronsko prijavo, so me povabili na telefonski intervju, ki sem ga očitno dobro opravil, saj so me povabili na Nizozemsko, da sem se prišel 'pokazat'.« Anže mi je seveda zelo podrobno pripovedoval, kakšna je bila komisija, pa koliko uslužbencev agencije je bilo v njej in podobno. To sem izpustila, čeprav se Anže ni dal motiti in mi je pripovedoval prav vse po vrsti, kot so hiše v Trsti.

Adijo, mama in oče

 Tri tedne po intervjuju ni bilo nobenega odgovora, vmes pa je izvedel, da se v agenciji odpira še neko drugo delovno mesto, za katero je tudi kandidiral. »Čez teden dni sem izvedel, da sem to drugo službo dobil, in tako rekoč čez noč sem se moral odpraviti na Nizozemsko,« se spominja. Tri tedne je imel čas, da zapusti Slovenijo in si uredi življenje na Nizozemskem, v Haagu, ki je pol ure vožnje oddaljen od tehnološkega centra Evropske vesoljske agencije v Noordwijku. Bil je star 24 let in mama Zvonka pravi, da doma pravzaprav niso dojemali, da v resnici odhaja. Šele ko je že nekaj časa živel na Nizozemskem, je družina »dojela«, da je zares odšel. Anže dela v oddelku javnih naročil, v njem pripravljajo razpise in sklepajo pogodbe za agencijo. »V službi zares uživam,« pravi.

V službi imam vse. Anže mi navdušeno (pa ne na moj način, on vse to opravi po precej mirni poti) pripoveduje, da je tam, kjer dela, zaposlenih približno 2500 ljudi, od tega je skoraj polovica mladih. »Moje delovno okolje je urejeno kot nekakšen univerzitetni kampus. Na voljo imamo kup športnih objektov, od bazena, igrišča za nogomet in dvorane za košarko do restavracije in bara. Neštetokrat se mi zgodi, da ves dan preživim kar v 'službi', saj se mladi tam radi družimo. Edino, kar pogrešam, je narava v Slovenji. Tako lepo, kot je pri nas, na Nizozemskem zagotovo ni. Slovenija je v mojem srcu.« Ta opazka o Sloveniji v njegovem srcu mi je dala upanje, da bo prav počasi le povedal, kaj v resnici čuti.

Zakaj prostovoljstvo?

Vsemu urejenemu in »pošlihtanemu« mladeniču prostovoljstva sploh ne bi pripisala. Prostovoljnega dela kar ne morem umestiti v »graditev« uspešne kariere; ne vidim praznega prostora, kamor bi ga lahko vtaknila. Pa me je Anže zelo presenetil. »Zakaj prostovoljstvo, me sprašujete. Bom dal najprej 'diplomatski' odgovor: zato, ker vedno rad pomagam, če lahko,« je bil kratek. No, zdaj sem bila pa že prepričana, da bije pod to »krinko« uspešnega in fokusiranega mladca čuteče srce. »Imam globoko zavedanje o tem, da mi nikoli v življenju ni manjkalo popolnoma nič, ne čustveno in ne materialno. Zato bi rad s prostovoljnim delom izkazal hvaležnost 'vesolju'.«

Do prostovoljnega dela je Anže spet prišel na svoj način. Na družbenih omrežjih je »priklikal« do spletne strani društva Potuj kot prostovoljec – to je slovenska veja mednarodne organizacije Charity Pearl – The Gambia. Pritegnila ga je kombinacija potovanja in pomoči. Navezal je stik s slovensko koordinatorko v tem društvu, Domžalčanko Uršo Faal. Ta je poročena z Gambijcem, ki koordinira prostovoljno delo v svoji domovini, in Anže se je dogovoril, da bo v to afriško deželo odšel letos poleti, pomagal pa bo v lokalni šoli pri poučevanju tamkajšnjih otrok.

Uncle toubab!

Poletnega tabora v Gambiji se je udeležilo približno 25 Slovencev, med njimi tudi Anže, ki je bil zelo zadovoljen, da je bilo vse organizirano, kot je treba. »Že pred odhodom smo pripravili načrt potovanja, razdelili smo si 'predmetnik', kaj bo kdo poučeval v Serrekundi, kot se imenuje okrožje, v katerem je šola.« V njej so prevzeli skrb za otroke, stare od štiri do dvanajst let. Z njimi je v resnici zelo užival. »Okolje pa je bilo zame čisto novo, zelo nenavadno, saj sem v Gambijo prišel iz popolnoma drugačnega sveta. Šola je bila stavba z luknjami v tleh in stenah, velika kakšnih sto ali pa malce več kvadratnih metrov, v njej se gnete 220 otrok. Toliko veselja in spontanosti v svojem življenju še nisem videl! Otroci so odprti in veseli, čeprav vsi prihajajo iz revnih družin,« se je prvič res iz srca razgovoril Anže. Pripovedoval mi je o tem, da pri teh otrocih čutiš nekakšno strast do življenja, ki je prej ni poznal. Živijo brez zavedanja o svoji revščini in so zelo zadovoljni. »Mulci si, na primer, nogometno žogo naredijo iz nekaj starih nogavic, prave žoge sploh ne pogrešajo.« Sicer pa je nogomet za te afriške fantaline velika ljubezen. »Poznajo vse najboljše svetovne igralce in njihove klube. Mene so na začetku klicali Cristiano, saj sem jih, vsaj tako so rekli, po drži spominjal na Ronalda, potem sem bil nekaj časa madridski Ramos, za vsemi nami pa so se drli 'toubab', kar pomeni belec. In zanimivo, med poukom so nas klicali 'uncle', kar po angleško pomeni stric.« Anže je povedal, da je bil vsakdanji prihod v šolo zanj precej spektakularen, nenavaden. »Predstavljajte si, da vsi otroci zjutraj, ko vas zagledajo prihajati, kriče tečejo proti vam! Vsi po vrsti so veseli, pri njih ni nobene zadržanosti in sramu. In koliko plesnega ritma je v vsakem od njih, to je neverjetno! Še tako zavzeto lahko igrajo nogomet, ko pa zadoni iz zvočnikov glasba, takoj nehajo brcati žogo in začnejo plesati,« Anže kar ni mogel ostati pri svoji hladnokrvnosti.

Očitno so se ti otroci z ebenovinasto kožo dotaknili njegovega srca. »Anza,« kot so ga tudi klicali, je povedal, da imajo med poukom vsi po vrsti težave z zbranostjo, kar pa ni nič čudnega, saj se učijo tako rekoč na prostem in do njih prideta vsak šum in motnja iz okolja. »So pa izredno nadarjeni za jezike, poznajo tudi vse osnove matematike, geografije in podobnih predmetov. Poučevanje teh otrok mi je bilo res v pravo veselje. V veliko pomoč so nam bili tamkajšnji učitelji, ki so bili vseskozi prisotni.« Anže je z veseljem povedal, da so se »njegovi« gambijski otroci v rekordno kratkem času naučili najbolj znane kitice iz naše Zdravljice. »Ko je moj oče Tomaž praznoval rojstni dan, sem ga presenetil z videoposnetkom, na katerem so mu vse najboljše s pesmijo zaželeli mali afriški učenci – po slovensko!« Mesec, ki ga je Anže preživel v Gambiji, je prehitro minil. »In ni bil zadnji,« je prepričan. Nič mu ni žal, da je »dal« svoj dopust za tako izkušnjo.

Ko ga je po prihodu z dopusta sodelavka, s katero se zelo dobro razume, prvič videla, mu je rekla, da je videti popolnoma drugače kot po navadi. Začuden jo je pogledal in povprašal, kaj s tem misli. Ona pa mu je preprosto odgovorila: »V očeh imaš nekakšen žar!« Pravi, da se je nad tem zamislil in ugotovil, da mu je v resnici prostovoljstvo prižgalo žar v očeh. »Tja sem šel, da bi tem otrokom nekaj dal, da bi jim pomagal. Pa sem v resnici jaz tisti, ki je dobil,« pravi Anže. Počasi končava najin pogovor, ki je čisto na koncu le pripeljal do Anžetovega bistva, do njegovega čutečega srca. In letošnje julijsko prostovoljno delo v Afriki zagotovo ni bilo njegovo zadnje.

Značke: anže-singer , pravnik , tujina

Vaš prispevek