Takrat je bila ravno sveže zaljubljena v Aleksandra. Pozneje sta se poročila. Danes je njen Aleksander eden najpomembnejših mož v Evropi. In širše.
Barbara, kako se vam je spremenilo življenje, odkar je vaš mož Aleksander postal predsednik UEFE?
Prve tedne in mesece se mi je zdelo, da nič. Poskusili smo živeti tako, kot smo živeli prej, ampak pozneje se je pokazalo, da se je vseeno spremenilo. Aleksandra ni bilo doma toliko, kot je bil prej, v naše življenje so prišle nove stvari. Govorim čisto objektivno. A na srečo je bila to pozitivna sprememba. Vse, kar se nam novega dogaja, je pozitivno. Življenje smo si organizirali tako, da polno izkoristimo dni, ko smo vsi doma. Morda je potrebnega malo več načrtovanja, tudi zato, ker so hčere že starejše in imajo svoje načrte, ki jih je treba upoštevati. (smeh)
Ker imajo svoje interese in dejavnosti?
To, da. Za pravilno se je izkazala odločitev, da nismo vsi pakirali na vrat na nos in šli skupaj z njim v Ženevo oziroma v Nyon (sedež UEFE, op. p.), ker bi si s tem nakopali kar nekaj dodatnega stresa, ki ga ne potrebujemo, saj ga imamo že dovolj. S tem bi namreč popolnoma zamenjali okolje, šli v novo okolje, kjer bi morali začeti znova, v tujem jeziku. Aleksander je itak cele dneve v službi, od jutra do večera, in bi bil nervozen, kaj se dogaja z nami. Ko bi potoval, bi razmišljal, kaj počnemo zdaj tam, kjer bi nas pustil same, tako pa je miren, ker ve, da smo me tukaj v redu, in se lahko posveti svojemu delu. Ko pa pride sem, v Slovenijo, polno živimo tukaj. Ali pa gremo me skupaj k njemu in takrat poskuša malo prej priti iz službe, ob šestih, ne ob osmih, tako da imamo skupaj večerje, me pa spoznavamo okolico Ženeve in Nyona. Nyon je prav prijetno, lepo mestece, nekaj kilometrov od Ženeve.
Niste nikoli niti malo razmišljali, da bi šli z njim, vsa družina?
Ne, nismo. Ko sva se pogovarjala, kako bomo zdaj, in ko smo se zavedli, da bo moral večino časa preživeti in delati tam, stoodstotno, sem rekla: počakajmo in se ne odločajmo na vrat na nos, ker je dovolj že to, da bo on popolnoma zamenjal službo.
Ko vas je Aleksander vprašal, kaj si mislite o mogoči izvolitvi in ali naj sprejme to funkcijo, še preden je postal predsednik, ali ste dolgo razmišljali, kaj bo to pomenilo za vajino zvezo?
Ne. Jaz vedno ravnam zelo spontano, kar običajno ni prav dobro, ker jih potem dobim po glavi. (smeh) Ampak takšna sem. Moram reči, da se sploh nisem zavedala, kaj ta funkcija in selitev zaradi nje pravzaprav pomenita. A čutila sem, da če bo treba, bomo pač šli, da bomo skupaj. Bilo mi je vseeno. Toda potem počasi vidiš, kako se stvari postavijo na svoje mesto in kaj je treba v resnici narediti, da bodo stvari delovale. Šele zdaj se pogovarjamo z ljudmi, ki so nam blizu, da se ne oni ne mi nismo zavedali, kaj se je sploh zgodilo. Mi smo že prej vedeli, kako sposoben je Aleksander, niti za hip nismo dvomili o njem, da ne bi bil sposoben opravljati te funkcije, zato smo si želeli, da zmaga. Zmaga za nas ni bila presenečenje. Zdaj pa, ko spoznavam ozadja in ljudi, ki ga niso poznali, kako so razmišljali o njem prej in kako zdaj … njim se je res zdelo, ko da je prišel iz vesolja! Tako sem šele zdaj dojela vso razsežnost tega, kaj je njegova izvolitev pomenila in sprožila v evropski nogometni skupnosti. Veliko jih je imelo pomisleke, dokler ga niso spoznali. Ko pa so ga, so postali njegovi zagovorniki, ker so videli, da dela iskreno in da res misli, kar govori. Tudi ni nikomur ničesar obljubljal za to, da bi dobil glas. V zadnjem letu je s svojim delovanjem dokazal, kar je prej govoril.
To je redka stvar danes: da govoriš tisto, kar misliš, in narediš tisto, kar si obljubil.
Ampak s tem si tudi najmočnejši.
Je Aleksander od nekdaj tak?
Da.
Ga poznate kot takšnega že ves čas?
Da, pa tudi še preden sem ga spoznala, je bil tak. (smeh)
Kako pa to veste?
Zato, ker so mi povedali.
Nikoli nima ničesar »zadaj«?
Ne.
Tisto, kar pove, drži, tako je.
Tako je.
In to cenite pri njem?
Da.
Na začetku najinega pogovora ste rekli, da sta izvolitev in ta funkcija prinesla same pozitivne stvari. Kaj ste mislili s tem?
Včasih se zgodi, da lahko postaneš tarča zavisti ljudi, ki ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo, pa se potem ukvarjajo z drugimi. A se to ni zgodilo. Tega ni bilo. Presenetilo in ganilo me je, pa tudi Aleksandra, kako so se Slovenci pozitivno odzvali na njegovo izvolitev, jo podprli, bili ponosni. Še zdaj mu to rečejo, pa tudi meni, iskreno. In to je lep občutek: da te ljudje, ki jih predstavljaš, sprejemajo, podpirajo, ti želijo dobro. Nekaj najlepšega pri Aleksandrovi kandidaturi se mi zdi, da je združila Slovence, kar je včasih težko. (smeh) Slovenci smo zelo izbirčni, selektivni pri tem, komu bomo namenili pozitivna čustva.
Ta funkcija pa res toliko pomeni, da moramo biti ponosni, da jo opravlja naše gore list.
Morda se Slovenci ne zavedamo, da moramo navzven delovati enotno, homogeno, podpirati svoje ljudi, ki izstopajo. Naša nesoglasja v naši lepi deželi pa morajo ostati med nami, znotraj države. Aleksander ves čas poudarja, da smo Slovenci vredni mnogo več, kot cenimo sami sebe. Včasih se sprašujem, kje se zatika, zakaj ne moremo sprostiti vsega svojega potenciala, zakaj ne odpremo poti pozitivnim silam.
V intervjuju za Mladino je Aleksander povedal, da bi ga lahko slovenski podjetniki, gospodarstveniki izrabili – v pozitivnem smislu – za navezovanje stikov s pomembnimi tujimi ljudmi, s katerimi se srečuje, da tudi njega tujci sprašujejo, v katera slovenska podjetja naj na primer vlagajo, pa jim on ne zna odgovoriti. Ker naši podjetniki ne pridejo do njega. Tako da ne znamo izkoristiti njegovega položaja …
Če je tako odkrito povedal, že ve, zakaj je to rekel. Stvari je treba zastaviti širše in jih izkoristiti v prid svojega naroda. Poleg Aleksandra imamo še dosti sposobnih ljudi, ki so v tujini in bi z veseljem naredili še kaj za Slovenijo.
Oddaljenost običajno ubija intimo. Kako je s tem pri vaju?
Aleksander pride domov vsak konec tedna, razen kadar ima kakšne poslovne poti, a večinoma je konec tedna doma. Ko pride, mu veliko pomeni, da se nam lahko posveti in da obnovi sebe.
Kako pa so hčere sprejele Aleksandrovo funkcijo? Kako se je življenje spremenilo zanje?
Seveda se je spremenilo, a Aleksander jim je povedal, da bo ta njegova funkcija nekoč minila. Da so določene pozornosti ljudi deležne zdaj, potem pa jih ne bodo več. Mislim, da sva jih vzgojila tako, da se ne bodo prevzele, tega se res ne bojim. Imamo čisto normalne pogovore, kot jih imajo vse družine, ko otroci odraščajo. Imamo 12-, 15- in 24-letnico.
Ali katera od njih zato, ker je očka v tujini, razmišlja o študiju tam?
Ne, Neža, srednja, je izrecno rekla, da ne želi oditi v tujino. To je bil sicer njen prvi odziv, a jo čisto razumem: tu ima vse prijatelje, zdaj bo šla v srednjo šolo, ima svoje načrte. Nina, najstarejša, pa ravno končuje študij, večkrat je bila že v tujini po nekaj mesecev, tudi septembra gre. Delala bo v domači pisarni, odvetnica bo. Anči, najmlajša, še ne razmišlja o tem. Če bi imeli mlajše otroke, bi šli lažje. Selitev bi zagotovo prinesla tudi njim kaj pozitivnega – začele bi tekoče govoriti še en tuj jezik, spoznavale nove ljudi … takšna selitev bi prinesla samo »sladke skrbi«.
Če bi se preselili, bi vašo Galerijo Fotografija pustili ali jo vodili iz tujine?
Za svoje ideje in prepričanja sem šla vedno z glavo skozi zid, tako da me je velikokrat bolela glava. V življenju prideš do točke, ko premisliš, v katero smer boš šel. Če bi se selili, ne vidim nobenih težav z galerijo, ne bi je kar tako zaprla. Imam ekipo, na katero se zanesem, morda bi malo več potovala sem ter tja, ne bi bilo usodno.
Se zdaj ne zaletavate več, je z leti prišla tudi modrost?
(smeh) Upam, da je. Zadnje čase opažam, da sem prišla do točke, ko nekatere stvari gledam bolj racionalno, ne čustveno, na horuk. Nekaj let se je nabralo. V življenju sem izkusila marsikaj, delala sem šolo življenja na lastni koži. Če se je le dalo zaplesti, si nisem ničesar olajšala. A sem zadovoljna.
Imate zdaj več časa zase, ko ste med tednom sami? Ali se morate zdaj več ukvarjati s hčerami?
Imamo puberteto v hiši, je prišla na obisk. Svojo energijo sem nekoč razpršila na več koncev, zdaj pa jo bolj usmerjam, ker ne bo šlo več tako, nimam je več toliko. Poskušam si vzeti čas za bolj pomembne stvari. Vzamem si tudi čas za prijatelje, veliko mi pomenijo. Včasih mi uspe. Do osemdesetega se mi bo uspelo ukvarjati samo s pomembnimi stvarmi. (smeh)
Kaj pa počnete, kadar imate čas zase?
Z energijo me lahko napolni kakšen dober film, razstava, to, da gremo na izlet, večerja, na kateri se v miru pogovorimo. Uživam v spoznavanju novih stvari, v fotografiji, umetnosti. Moj posel, fotografija, je tudi moj koniček.
Čez nekaj dni greste z Aleksandrom na Uefin dogodek v Monako. Kako to, da ga boste spremljali?
Odločila sem se, ne grem sicer na vsako zadevo, ampak tam bodo tudi ljudje, ki jih poznam. Aleksander bo sicer imel veliko sestankov, a nekaj časa bova lahko tudi skupaj. Spoznavam vse več ljudi in mi je lažje iti na te dogodke, saj so na njih zanimivi pozitivni ljudje. Ni se težko družiti z njimi.
Družina Čeferin, oče Peter in brat Rok, živi v vaši bližini, v Grosupljem. Se tudi zaradi tega tam vsi dobro počutite?
Smo zelo povezani, se pa ne srečujemo kaj dosti, ker so tudi oni zelo aktivni. Pred kratkim smo se po dolgem času srečali in praznovali kar nekaj rojstnih dni skupaj. (smeh)
