Zlorabe otrok

Zakaj otroci molčijo?

Sonja Grizila / Zarja
16. 7. 2017, 13.25
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Valerija je po 32 letih povedala mami za zlorabo. Kako potlačena bolečina uničuje življenje?

Šimen Zupančič
Valerija Kutnjak

Včasih se čudimo, zakaj spolne zlorabe priplavajo na dan desetletja po tistem, ko so se zgodile. Zakaj prizadeti niso spregovorili prej? Jih je bilo sram, so se bali? Kakšen smisel ima obračunavanje s storilci, ko nekateri morda sploh niso več živi? O, pa ga ima, saj lahko zlorabo za dolgo potlačimo v podzavest, kjer nam uničuje življenje, potem pa nekega dne v različnih oblikah plane na dan! Valerija Kutnjak, ki je pred nedavnim izdala knjigo »Ne boj se! Spregovori in se osvobodi«, je za svojo prvo spolno zlorabo mami povedala po 32 letih. Za drugo zlorabo je zvedela, a kar nekaj let po tistem, ko se je zgodila. Nosite tudi vi v sebi bolečino, o kateri nočete spregovoriti niti v najranljivejših trenutkih svojega življenja?

Ko sem poslušala Vali (tako ji pravijo prijatelji) na predstavitvi knjige Ne boj se, spregovori in se osvobodi, nisem imela občutka, da bo hotela kaj več povedati o zlorabah, ki so jo doletele. Veliko je namreč govorila o madežu, ki ostane, in o topih bolečinah in prazninah v odraslem življenju, ki jih ni znala pojasniti. Ampak v knjigi piše prav vse. Ko sem začela brati zgodbo o nekih poletnih počitnicah, ko je imela kakšnih trinajst let, in o prijetnem sosedovem sedemnajstletniku, s katerim sta se družila, sem si mislila – to bo to. Najbrž je on tisti, ki je deklici nasilno izkazoval »ljubezen«. Ker če ne bi bilo nasilno, tega ne bi razumela kot zlorabo. Starostna razlika med njima vendarle ni velika.

A je bilo treba samo še malo brati, pa sem ugotovila, da je fant odigral vlogo pogumnega in razumnega odraslega, kakršnih ni prav veliko. Na poti iz kina je namreč drezal vanjo, zakaj je tako drugačna kot prejšnje dni, in mu je navsezadnje povedala – priženjeni stric jo je zaklenil v spalnico in si jo vzel. Recimo temu tako in ne uporabljajmo besede posilstvo. Kajti Vali je ležala na belih rjuhah zakonske postelje, ne da bi se branila ali kričala. Ne ve, zakaj. Ko je pozneje z regresijami skušala ugotoviti, zakaj je bila tako otrpla in neprisotna, se je odgovor našel – osupla je razmišljala, zakaj to moški počnejo ženskam. Kajti njej se ni zgodilo prvič.

Molči!

Fant je ponorel in zahteval, da to pove teti, obljubila je, a seveda ni. Bila je zelo ljuba teta, njena druga mama. Zato ji je povedal fant. Pretresena ženska je poklicala sestro, dolgo sta se pogovarjali in na koncu sta prepričali Vali, naj bo tiho. Če bo namreč izvedel dekletov oče, bo strica gotovo ubil … no, saj se ve, kakšna drama, začinjena s sramoto, bi se začela potem!

Teti sta torej vedeli in sosedov fant je vedel, mama pa ne. Pri zlorabah kar preradi obtožujemo matere, kam so gledale, da niso opazile, ali pa so opazile in niso posredovale. Vali je bila pri trinajstih kar preveč razvita za svoja leta, prsi so ji brstele in na glavi je imela razkošje neukrotljivih las. Vsekakor je vzbujala pozornost, ne le med vrstniki. Ampak vzbujala jo je že prej.

Zakaj si je stric Kokta, kot so otroci imenovali trgovca s pijačami, ki jim je tu in tam podarjal kokto, ko so se igrali na bližnjem igrišču, izbral prav njo, se sprašuje Vali. Trikrat, štirikrat jo je zvabil v skladišče in jo poljubljal in otipaval, ona pa je morala njega. Vali opisuje svoje občutke … To je bila seveda njuna »skrivnost«, tako ji je zabičal, je pa bila deklica tista, ki je prekinila verigo zlorab, saj se je na daleč ognila njegovi trgovini. Tudi kokte ni več hotela piti, pravi. Imela je osem let. Morda pa brkati radodarni stric, ki ni več med živimi, sploh ni nadlegoval samo nje? Zakaj je bil tako trdno prepričan, da bodo punčke molčale?

Oklenjena v led.

Pred menoj sedi čedna mlada ženska, ki pravi, da se je v dolgem in napornem procesu osvobodila demonov iz preteklosti. Bilo je naporno in boleče, a se je splačalo. Je zaradi knjige kdo prizadet? Iz krogov širše družine se je že slišalo nekaj negodovanja, kar je pričakovala. Knjige v tistih krajih, od koder je, ne bo predstavljala, ker noče drezati v razmerja, ko se vsi poznajo in vse vedo. Saj ji navsezadnje ne gre za to, da bo kdo iskal sledove steklenic s kokto, ne ukvarja se z grehom in krivdo, ampak s tem, kaj naložena nesnaga v podzavesti zlorabljene deklice povzroča v odraslem življenju. In kako jo je treba spraviti ven.

Kaj se je dogajalo potem? Postala je ekonomistka, nedolžnost je izgubila točno na osemnajsti rojstni dan (načrtovano, prej se je dve leti »šparala«« in fant je potrpežljivo čakal), piše in mi govori o nedolžnosti, čeprav jo je v resnici izgubila že zdavnaj prej. Ker se je fantu zdelo, da hlini orgazem, je tako dolgo rinil vanjo, da mu je povedala, kaj se ji je zgodilo. In potem je to na neki poroki, opogumljen z alkoholom, povedal njeni mami, bolje rečeno – obtoževal jo je, kako da tega ne ve. Mama je čez čas povedala očetu, ki se je odzval približno tako: »to je bilo že zdavnaj, pozabimo« – vsaj takrat je Vali zadevo tako razumela, a je iz poznejših pogovorov zaslutila, da je bil oče vendarle zelo prizadet. Stric in teta sta se zatem razšla, Vali ne ve, ali zaradi tega.

Preselila se je v Ljubljano (iz okolice Ptuja), se zaposlila v banki, lezla po stopničkah navzgor, z dobro plačo si je lahko privoščila skoraj vse – lepe obleke, drago kozmetiko, večerje s prijatelji, skratka, vse je bilo videti sijajno. Pa ni bilo. Psihiatra je obiskala pri štiriindvajsetih, ko se je razšla s prvim fantom, že prvič je šla iz ordinacije z nekaj recepti in odnesla iz lekarne polno vrečko zdravil. »Nisem jih jemala, na koncu sem psihiatrinji odvlekla polno vrečo zdravil in jih pustila tam,« pravi Valerija. Njene težave niso bile ozdravljive s kemijo. Napredovala je zaradi pogovorov in dobršen del terapije se je dotikal zlorab.

Potem je imela še nekaj partnerskih zvez, vse so bile dolgotrajne in vse so razpadle, po njih se je počutila prazno in vprašanje, »zakaj se to dogaja prav meni«, je vrtalo. Zakaj lahko leta živiš v veri, da boš z ljubim moškim preživela preostanek življenja, potem pa se vse obrne v enem trenutku? »Bila sem ledena kraljica, vse je bilo nadzorovano in načrtovano, nič me ni moglo spraviti iz tira, redko kaj me je ganilo, bila sem vzvišena do okolja, čeprav hkrati vljudna in prijazna,« se opisuje. Največja in najbolj otipljiva drama, ki se ji je dogodila, so bili spontani splavi. Otroka sta si s partnerjem zelo želela, a se ni posrečilo – splavila je prvič, drugič je nosila dvojčka, tretjič pa celo trojčke, pravi. Je lahko razlog samo ščitnica, kot so ji zagotavljali? Valerija misli, da je predvsem kriv madež, ki so ga v podzavesti pustile zlorabe in ki je priplaval na dan v trenutkih, usodnih zanjo. In vse zapacal.

Prelom.

Pravi, da je bila v svojih ledenih časih tudi socialno dokaj neobčutljiva, v banki je večinoma delala z ljudmi, ki so imeli veliko na računu. Potem jo je sesula mamica, ki je hotela le 300 evrov posojila, da bi svojemu otroku omogočila šolske potrebščine, kot so jih imeli drugi. Višja instanca posojila ni odobrila. Potem je dala odpoved, očitno je bilo to nepomembno posojilo iskra, ki je začela topiti ledeni obroč okrog nje. Bila je stara trideset let in ljudje, ki so ji pomagali na poti iskanja resnične Vali, so ji povedali, da bo dolga in težka. In res je bilo tako, a se je splačalo. Prebrala je veliko knjig, doživela precej terapij in delavnic zunaj uradnega medicinskega sistema, ogromno se je naučila – in zdaj prireja delavnice tudi sama. Kajti ona pač ve, kako je, če si zlorabljen. In to je zelo pomembno.

Zakaj nisi povedala?

Preden je izšla knjiga, je povedala mami tudi za prvo zlorabo (oče je že pokojni), da šok ne bi bil prehud. Možakarja se ni spomnila in seveda je bilo prvo vprašanje, zakaj ji ni povedala. Ni ji znala pojasniti. Mama se je seveda takoj čutila krivo, češ da se je Vali takrat najbrž čudno obnašala in da bi morala to opaziti, gotovo je imela nočne more. Še posebno bi morala to čutiti, ker je tudi njo, ko je imela šestnajst let, nadlegoval mlad duhovnik in ji za zaklenjenimi vrati kazal svoje premoženje in se je dotikal. A je imela srečo, nekako je odprla vrata in pobegnila domov ter povedala, kaj se ji je zgodilo. In da ne gre več k maši. Po tistem jo je zalezoval občutek manjvrednosti, ki je minil šele, ko je imela svoje otroke.

»Mislim, da sem s svojo knjigo prekinila prekletstvo zlorab nad ženskami v naši družini,« pravi Vali in namiguje, da je bilo med njimi v preteklosti kar nekaj žrtev. Kar ni nič čudnega. Ali sploh obstajajo deklice, ki odrastejo, ne da bi bile žrtve spolnega nadlegovanja? Pa ne samo deklice, tudi zlorabe fantkov skokovito naraščajo. Razmerje med zlorabami enih in drugih je že skoraj na polovici. Le da fantje še teže povedo, kaj se jim je zgodilo. Ranljivi pa so vsaj tako kot punce. Ja, zakaj ne povemo?

Otrok ni nikoli kriv!

Valerijina knjiga bo seveda zbudila stare, zakopane spomine, ki so neredko skrivnost za večne čase. Pobrskala sem po svojih. Ko sem imela kakšnih dvanajst let, tudi moje oprsje je začelo rasti nenavadno hitro, se me je lotil sosed, najprej mi je dopovedoval, da bi imela lepe obleke in še marsikaj, če bi bila njegova hči, potem pa se je začel razkazovati. Kjer koli me je videl, si je razprl hlače in bingljal s tisto rečjo. Nekajkrat sem pobegnila, potem pa sem mu v mednožje zagnala težko železno smetišnico, ki sem jo imela ravno v roki. Njegova žena se je po vasi pritoževala, da komaj hodi, pa noče povedati, zakaj. Takrat nisem nikomur povedala, kaj se dogaja, ker mi je bilo jasno – če bi povedala mami, bi ta povedala očetu, on pa bi se znesel nad sosedom. Kaj bi bilo z našo družino, če bi ga ubil? Otroci pogostokrat molčijo zato, da bi zaščitili svoj dom in svoje bližnje.

Povprašala sen naokoli prijateljice in znanke in spreletaval me je srh – skoraj vse imajo grde zgodbe iz obdobja odraščanja. Ena sicer pravi, da se ji ni zgodilo nič hudega, ker je zmeraj pravočasno pobegnila, a opazuje dramo svoje sorodnice, ki jo je čisto majhno nadlegoval trener. Odrasla je, a zlorabe ne more pozabiti in se je rešiti.

Drugo je v dijaškem domu napadel hišnik, ko je imela šestnajst let, z nje je trgal pižamo in bi jo najbrž posilil, če ne bi tako strašno kričala. »Potem me je pustil, ker se je bal, da se bodo drugi zbudili. Polulala sem se od strahu,« pravi. Je komu povedala? Ni. Kakšen cirkus bi povzročila! So bili pač vzgojeni v strahospoštovanju do starejših. Le eni prijateljici je zaupala. Zmeraj ko je šla na hodnik, je najprej preverila, ali se perverznež kje ne potika. Kmalu po tistem je pustil službo.

Kadar je človek, ki zlorablja, tujec ali bežen znanec, žrtev najbrž lažje pove domačim, kaj se je zgodilo. Valerijina mama je domov prikričala od groze. Težje pa je, ko so odrasli, ki zlorabljajo, prijazni, ko so del prijateljskega, družinskega ali celo šolskega kroga in ko otroci vedo, da bodo s svojim priznanjem povzročili hud hrup, veliko zamer, morda celo kazni. In ko bo navsezadnje kdo poskušal zvaliti krivdo nanje. Krivdo?

Ko sem nekoč pisala o zlorabah, sem se zatekla k znani klinični psihologinji, ki se ukvarja z otroki, z vprašanjem, da so najbrž tudi otroci seksualna bitja. Kdaj in do kakšne mere se vznemirijo, sanjarijo, fantazirajo, še posebno zdaj, ko pred njimi nič ni skrito (kar je tudi zloraba!), seveda pa zapletenih čustvenih razmerij spolnosti ne morejo razumeti? Povedala je, da se spolne fantazije in občutki, da gre za nekaj prijetnega, začnejo že zelo zgodaj, kar navsezadnje opazimo v medsebojnih tovrstnih raziskovanjih med otroki in igrah samih s seboj, pri tem seveda poskrbijo, da jih ne zasačimo. Včasih jih pa. Skratka, tudi otroci se lahko nesmrtno zaljubijo v odrasle in otipavanja in drugih obscenosti sploh nimajo za nedopustno in kaznivo nadlegovanje. Vedo, da igre z odraslimi niso dovoljene (to jim že dopovemo), in prevzemajo nase svoj del krivde. Ne povedo, ker čutijo, da so v odnos privolili. Zakaj je šla Vali v tisto skladišče še tretjič, četrtič? Čeprav so se ji dejanja gnusila, je priložnost, da bi povedala, kaj se ji je zgodilo, zapravila že prvič. Vprašali bi jo namreč natanko isto, kar jo je mama – zakaj si pa šla naslednjič? In povedala je, da ne ve.

Tisti redki storilci, ki sploh pristanejo na sodišču, se praviloma branijo, češ da so jih otroci zapeljevali, da so v odnos privolili, da so se k njim vračali. Potem poslušajo pridige sodnikov, izvedencev in odvetnikov, da otrok ni kriv za svoje ravnanje in za zmedo v svoji majhni glavi o tem, kaj je spolnost. Da so odrasli tisti, ki so absolutno krivi, pa naj so zlorabljali ali samo molčali, ko ne bi smeli.

Posledice so lahko hude. Čeprav Vali ni doživela dolgoletne zlorabe z grožnjami in grobostmi (kaj je šele s tistimi, ki so jo!), je v nekem trenutku morala znova sestaviti svoje življenje. Pravi, da ji je uspelo in da se že oglašajo ženske, ki jim neke davne zlorabe uničujejo življenje. Imate tudi vi svojo zgodbo? Če nam jo zaupate, jo bomo objavili brez podatkov, ki bi vas lahko razkrili.