Grozljivke 21. stoletja

Zakon o dolgotrajni oskrbi že, kaj pa denar?

Majda Juvan/Zarja
27. 2. 2017, 08.51
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Ne bom pisala o družinskih zdravnikih, ki za dosego svojih osebnih ciljev za talce jemljejo tudi najbolj bolne ljudi. Tiste, ki so jim prisegli, da jih bodo zdravili. Alarm bi moral rohneti. Ni vsakdo za zdravnika, res ne. Tudi o tako imenovani zdravstveni reformi ne bom. Danes ne. Raje bom začela s šalo, ki je v mojih EMŠO-krogih kar priljubljena.

revija Zarja
Marsikje mladi za zahtevno nego staršev nimajo ne denarja in ne časa. In tam se pišejo grozljivke 21. stoletja.

»Veste, kaj so stari starši? Kapital. Dokler so živi, so mrtvi kapital. Aktivni kapital pa postanejo, ko dediščino začnejo upravljati potomci.« Humor je črn, a ni brez soli. Lastnina je pri nas hudo resna reč. Dediščine pa tudi. Samo spomnite se jeze, ko naj bi dediči vračali staršem dodeljene socialne pomoči. Tudi tisti, ki bi jih lahko, jih ne bodo. To pa ne! Kar je dano, je dano. V glavnem smo Slovenci zelo iznajdljivi. Državo z veseljem oberemo, če nam le uspe. Skrivamo premoženje, prihodke, prepisujemo vse na vsakogar, samo da ne bi bilo videti, kakor da kaj imamo. Med iznajdljivostjo in goljufijo Slovenci ne ločimo prav dobro.

Zakaj pa niste prepisali?

"Potomcev ni imela, kar nas je bilo nečakov in nečakinj, smo bili raztreseni po Sloveniji in takrat še vsi zelo delovno aktivni."

Leta 2006 smo dobili osnutek zakona o dolgotrajni negi. Potem ni bilo dolgo nič. Tik pred nesojenim sprejetjem je bil znova leta 2015, no, zdaj ga je vlada že sprejela. Tudi posebni direktorat za oskrbo že imamo. Ustanavljanje novih uradniških mest za »naše« nam je šlo vedno dobro, urejanje kaosa pa malo manj. Kako je s tem v praksi? V 90. letih je moja nepokretna teta čez noč morala v dom. Potomcev ni imela, kar nas je bilo nečakov in nečakinj, smo bili raztreseni po Sloveniji in takrat še vsi zelo delovno aktivni. Ker je bila lastnica kmetije, dileme ni bilo: občina bo prevzela njeno lastnino in plačevala oskrbo. V današnjih kategorijah je njena popolna domska oskrba stala približno 1200, 1300 evrov. Preveč za kogar koli med nami. A ni jih bilo malo, ki so nam pripisali popolno nesposobnost in bebavost. Ja zakaj pa niste prej prepisali, prodali, naredili kar koli, da ne bi imela nobenega premoženja? Saj bi občina v vsakem primeru poskrbela zanjo. Verjetno res. Inventivnost pri izogibanju dolžnosti res ni od danes.

Kaj čakate ...

Princip je znan. Do popolnosti so ga izmojstrili vsi, ki so v tej državi nakradli toliko, da vsega nikakor ne morejo skriti. 

Zdaj bo kmalu na vrsti za v dom moj ostareli, samski stric. Njegova pokojnina komaj presega 500 evrov. Za ta denar niti osnovne domske oskrbe ni. Odgovora na to, kaj storiti, še ni. Je pa zanimivo refleks okolice podoben tistemu pred desetletjema. Kaj čakate? Naj prepiše, podari, naj poskrbi, da ne bo imel nobene lastnine. Saj bo občina … Princip je znan. Do popolnosti so ga izmojstrili vsi, ki so v tej državi nakradli toliko, da vsega nikakor ne morejo skriti. Zemljiški dolgovi, prepisi lastnine, neizsledljivi bančni sefi ... Pred zakonom zreli za socialno pomoč, v resnici z vsem, kar si srce poželi. Toliko o mrtvem in aktiviranem kapitalu. Za slednjega se pogosto bolj potrudimo kot za prvega.

Od kod bi vzel

Z zakonom o dolgotrajni oskrbi naj bi zagotovili dostojno starost približno 60 tisoč ljudem. 20 tisoč bi jih bilo v domovih, drugi bi bili deležni pomoči v domačem okolju. A zatika se drugje: denarja ne bi nihče dal. Gospodarstveniki trdijo, da bi jih novi prispevek pokopal, zavarovalnice računajo. Dobro vedo, da bi se za takšno zavarovanje odločali le starejši. Za mlade, ki morajo poskrbeti za svoj dom in otroke, skrb za starost ni prednostna naloga. To pa seveda pomeni, da bi morale biti premije zelo visoke. Pri povprečni pokojnini 600 evrov je to iluzija in slab posel. V resnici brez stalnega, realnega in zanesljivega vira ne bo šlo. Drugače dodatnih od 90 do 110 milijonov, kolikor več bi jih potrebovali, ni mogoče zbrati. Pravijo nekateri, da naj bi v ta namen porabili denar, ki bi zdravstveni zavarovalnici ostal, ker bo dopolnilno zavarovanje zbirala sama, torej 60 milijonov, ki se zdaj prelivajo v zaslužek komercialnih zavarovalnic. A na ta denar računajo vsi.

20 nemočnih let

Slovenec lahko pričakuje povprečno slabih 59 zdravih let, potem se začnejo bolezni, tegobe, nemoč.

Povsod v zdravstvu se zatika, tako kot se v resnici tudi pri skrbi za stare. Prepričana sem, da so se marsikje za zaprtimi vrati dogajale grde in hude reči. Tudi takšne, da šala o kapitalu ni niti malo smešna. Slovenec lahko pričakuje povprečno slabih 59 zdravih let, potem se začnejo bolezni, tegobe, nemoč. In trajajo povprečno več kot 20 let, kolikor je naša povprečna življenjska doba. Večina sredstev za dolgotrajno oskrbo je danes javnih – približno 70 odstotkov jih je iz zdravstvene in pokojninske blagajne, a kar 35 odstotkov je treba primakniti iz zasebnih žepov. Saj tam, kjer denar je, gre, a marsikje ga ni. Marsikje mladi za zahtevno nego staršev nimajo ne denarja in ne časa. In tam se pišejo grozljivke 21. stoletja.

Notarska mojstrovina

Vse je bilo zapisano: od tega, koliko drv mora zanjo pripraviti, koliko masti, mesa, krompirja, moke …, do števila predpasnikov, rokavic in čevljev.

Časi, ko je za svoje stare poskrbela razširjena družina, so minili. Saj tudi ko so še bili, ni šlo brez težav. Tudi nekdaj so bile družine, ki so komaj čakale, da premoženje staršev postane »aktivni« kapital. A vendarle so bile tudi pravne varovalke. Ko je moj stari oče prevzel posestvo, je z mamo podpisal pogodbo o preužitku. Pogodba je bila prava notarska mojstrovina. Vse je bilo zapisano: od tega, koliko drv mora zanjo pripraviti, koliko masti, mesa, krompirja, moke …, do števila predpasnikov, rokavic in čevljev. Če bi pogodbo prekršil, bi lahko kmetijo izgubil. In stvari so bile takrat resne. Vsaj formalno so bile dorečene. Praksa pa, jasno, ne nujno.

Spoštovana starost

Miselno smo Slovenci krepko zasidrani v tako imenovano zahodno civilizacijo. Malikujemo lepoto, mladost, vitalnost in zdravje. Starost nam je odveč. Tudi v Skandinaviji je tako. A ker so tam bogati, starejšim namenjajo ogromno denarja. 1,6 odstotka njihovega visokega BDP. Mi le 1,3 odstotka. Razlika je očitna. A ne glede na to formalno plat – v resnici se mi ob tem budijo dvomi o imenitnosti staranja na Švedskem – se kar petina Švedov, potem ko se upokoji, odseli v tujino. Na toplo in na cenejše. Menda so med Evropejci stari najbolj spoštovani v Grčiji. Nikjer v Evropi nima beseda starec tako spoštljivega pomena kot v Grčiji. No, morda pa so jim svoj čas tudi zato dodeljevali visoke pokojnine, kdo ve?

Tretjina

Kakor koli, zakon o dolgotrajni oskrbi je nujen. Ne glede na vse inventivne oblike izogibanja skrbi za stare tako v družinah kot tudi v družbi, ne glede na vse interese tistih, ki bi s starimi radi služili – če ne bi bilo tako, bi zakon že davno imeli – je dejstvo, da je že danes kar 20 odstotkov državljanov starejših od 65 let, leta 2060 pa jih bo toliko starih že 33 odstotkov. Je treba še kaj dodati?