Vzgoja in kaznovanje

Izvajate psihično nasilje nad otrokom?

T.L./STA
5. 11. 2016, 13.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Psihično nasilje je tudi, če otroku ves čas govorite, da nečesa ne bo zmogel, da nek izbran poklic ali šola nista primerna zanj, da ni dovolj dober za šport ali dejavnost, ki si jo izbere, opozarja psihologinja.

Profimedia
Primerni vzgojni ukrepi so tisti, da jih otrok razume in delujejo.

Poslanci so minuli teden uzakonili prepoved telesnega kaznovanja otrok. S to odločitvijo so po oceni Zveze prijateljev mladine Slovenije potrdili odgovornost do otrok kot najbolj ranljivega dela naše družbe. Prepoved sicer ni vezana na kakršne koli sankcije, gre predvsem za usmerjanje odraslih k spremembi miselnosti in vzgojnih pristopov.

Prepoved telesnega kaznovanja otrok je treba razumeti predvsem kot napotilo k spremembi miselnosti in vzgojnih principov staršev, ki prepoved telesnega kaznovanja ne smejo enačiti s permisivno vzgojo, ampak ga morajo povezati z odgovornim starševstvom, so poudarili v zvezi prijateljev mladine.

Kot je poudarila psihologinja Majda Jus Ašič, so omejitve v vzgoji potrebne. "Otrok potrebuje meje, omejitve in pravila. To pomeni, da poskrbimo za njegovo varnost," je pojasnila. Če bi v neki družini otroci lahko delali vse, kar bi želeli, bi bilo to po njenih besedah zagotovo škodljivo za njihov razvoj in njihovo prihodnost. "Tako ravnanje staršev lahko opišemo kot vzgojno zanemarjanje, kar je po zakonu tudi prepovedano," je pojasnila Jus Ašičeva, sicer svetovalna delavka na ljubljanski Gimnaziji Vič.

Prepoved telesnega kaznovanja otrok je sicer določena v noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki jo je DZ sprejel 25. oktobra, veljati pa bo začela 19. novembra.

Psihično nasilje zaznamuje otroka za vse življenje

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je pred dnevi opozorila, da se bo v prihodnje treba soočiti tudi z drugimi oblikami nasilja, ki jih je težje prepoznati, in ob tem izpostavila tudi psihično nasilje. Kot pravi Jus Ašičeva, je meja med še sprejemljivim ravnanjem in psihičnim nasiljem zelo tanka.

"Psihično nasilje je tudi, če otroku ves čas govorijo, da nečesa ne bo zmogel, da nek izbran poklic ali šola nista primerna zanj, da ni dovolj dober za šport ali dejavnost, ki si jo izbere, 'da iz njega nikoli nič ne bo'. Psihično nasilje je, kadar starši rečejo, da 'bodo žalostni, če ne bo priden', da 'bodo žalostni, če ne bo imel lepih ocen' ali, na primer, da bodo razočarani, če bo dosegel manj kot njegov starejši brat ali sestra, sorodnik ali sosed," je pojasnila psihologinja.

Psihično nasilje je po njenih navedbah tudi, ko nekdo reče otroku, da ga nima rad, ko je zapostavljen v primerjavi s sorojencem, ko eden od staršev očita otroku, da je tak kot drugi starš. Tako kritiziramo del otroka, tisti del, za katerega smo odgovorni sami, saj smo sami izbrali svojega partnerja in se odločili z njim imeti otroka. Takega vedenja okolica običajno ne prepozna kot psihično nasilje, pri otroku pa pusti trajne in škodljive posledice in ga zaznamuje za celo življenje.

Psihično nasilje lahko bolj škodljivo kot 'en udarec po riti'

Jus Ašičeva je poudarila, da je psihično nasilje velikokrat veliko bolj škodljivo kot tisti 'en udarec po riti'. Kot pravi, se tega vzgojnega momenta starši najpogosteje poslužujejo, ker so se takega načina naučili doma kot otroci, da so ga bili sami deležni. "Ker je delovalo pri njih, upajo, da bo delovalo tudi pri otroku," je pojasnila.

Vpitje, kričanje in fizična kazen znak nemoči odraslega

A ob tem je poudarila, da so vpitje, kričanje in fizična kazen vedno znak nemoči starša ali vzgojitelja. "Če si energetsko dobro opremljen, strokovno dobro podkovan z drugačnimi tehnikami, ki jih lahko uporabiš, in pripravljen na svoje delo, če veš, da lahko uporabiš šalo, zgodbico, humor, preusmeriš pozornost otroka, potem ti ni treba posegati po fizičnem kaznovanju pri doseganju ciljev," je zagotovila psihologinja.

Ob tem je pojasnila, da so starši velikokrat utrujeni, preobremenjeni z drugimi težavami, imajo premalo znanja in izkušenj, zato se zatečejo k vzorcem, ki jih poznajo. "Za vsak aparat dobimo navodila za uporabo. Ko se nam rodi otrok, pa takih navodil ni. Prav tako ne dobimo posebnih navodil, kako dobro komunicirati v partnerski zvezi, kako delovati in ravnati v družini, da bomo srečni, zadovoljni, radostni in uspešni, da bodo vsi člani veseli, da so del naše družine in bodo dobili za življenje pravo popotnico," je izpostavila svetovalna delavka.

Zgled odraslih je pomemben

Za uspešno vzgojo je po mnenju Jus Ašičeve najpomembnejše, da odrasli otroku povedo in pokažejo, da ga imajo brezpogojno radi, da ga bodo vedno podpirali, da mu bodo vedno nudili "družinsko gnezdo", kamor se bo lahko vrnil in dobil pomoč. "V težkih trenutkih, ki nas lahko doletijo v življenju, potrebujemo 'mrežo', ki nas prestreže, da ne pademo in se ne poškodujemo. Vsakdo se kdaj dotakne dna, pomembno je, da vemo, kako iz krize priti spet na površje. Ta kriza je lahko čustvena, zdravstvena, finančna, šolska, v medsebojnih odnosih, na službenem področju ali kje drugje," je spomnila psihologinja.

Primerni vzgojni ukrepi so po njenem prepričanju tisti, da jih otrok razume in delujejo. Torej morajo biti prilagojeni starosti otroka, izrečeni kot pozitiven stavek - torej kaj lahko in ne česa ne sme. "Pomembno je, da so starši dosledni v svojih zahtevah in da teh pravil ni preveč," je še dodala. Najpomembnejša pa je po njenih besedah enotnost staršev. "Ne glede na to, kaj si mislimo o zahtevi našega partnerja, svojih dvomov ne izražajmo in ne razčiščujmo pred otrokom. Nejasnosti razčistimo, ko bomo sami. Za otroka so namreč najslabša dvojna sporočila," je opozorila.

Spomnila je tudi na pomen starševskega zgleda, tako se namreč otrok najlažje nauči spretnosti, dela in pravil, ki veljajo v posamezni družini. "Veliko pravil lahko oblikujemo in izvajamo skozi igro, ko se skupaj z otrokom lotimo pospravljanja igrač takoj po končani igri. Pravila je dobro prilagoditi značaju otroka, saj smo ljudje zelo različni in tudi navodila razumemo in sprejemamo različno," predlaga Jus Ašičeva.

Izpostavila je še, da lahko starši dobijo pomoč pri vzgoji otroka marsikje. Vse izobraževalne ustanove v Sloveniji, od vrtca do srednje šole, imajo na primer svetovalno službo, kjer poznajo otroka, vedo, kako se vede z drugimi ljudmi, in lahko staršem pomagajo rešiti težave tudi v družini. Tu so še svetovalni centri ter strokovnjaki v zdravstvenih domovih, vzgojno-izobraževalne ustanove organizirajo predavanja za starše. Odličen pripomoček pa so tudi knjige, je še dodala.