Slovenija

Verjamem v inteligenco narave in vesolja

Katarina Šulek/revija Zarja
28. 2. 2016, 18.33
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Travmatolog dr. Uroš Dobnikar o svojem javnem pismu, ljubezni in miru

arhiv Zarje
»Da so zdravniki odgovorni za zdravje pacientov, je osnovna laž,« pravi dr. Uroš Dobnikar

Zakaj ste se odločili to javno povedati?

Napisal sem iz notranjega poriva, brez razmišljanja, brez čustev, kar prišlo je, iz srca, iz notranjega miru.

Torej niste zvečer, ko je bilo vse za vami, sedli, premislili in začeli pisati?

Nič nisem razmišljal, preprosto sem vedel, kako je to priložnost, da se javnost zbudi, in se tistim, ki so do takega stanja prignali, pomaga, se jim postavi ogledalo.

Ampak direktor vam je, če boste še enkrat storili kaj podobnega, zagrozil z odpustom. Vas to ni zamajalo v odločitvi?

Prav nobenega strahu ni bilo. V zadnjih letih sem se naučil doseči in ohranjati notranji mir, poznam pot ozaveščanja, s katero znam preseči strah.

Niti niste pred tem iskali podpore v kolektivu, tako bi se bilo vendarle lažje izpostaviti?

V tem primeru ni šlo za nikakršno gonjo proti direktorju, ampak za nekaj več, zato nisem čutil, kako bi potreboval kakšno podporo, da bi to pismo objavil.

Kaj je torej tisto več?

To je vedenje, ki osvetli neki problem. Vidi vzrok in ve, kako se ga odpravi; agresivni odnosi, nadvlada, manipuliranje in podrejanje so bolezen družbe, ki jo čutimo na vseh ravneh življenja. V vseh ljudeh je to zapisano in to je bolezen, ki jo je treba pozdraviti.

Kako?

Samo mirno, brez drame, z ljubeznijo, odpuščanjem in ozaveščanjem ljudi, da to ni resnica. Če pogledamo recimo politiko in z njo povezane zgodbe, ki jih objavljajo mediji, vidimo, da so te večinoma negativne, da je v njih vse polno obtoževanj, kritiziranja. Z enako energijo, obtoževanjem, tega ne moreš pozdraviti, preprosto se moraš z zavestjo dvigniti nad to, dojeti, da to ni resnica. Agresivne energije, strah, manipulacije, vse to nima nobene osnove, če ti tega ne pustiš. Vedno ko imaš nekoga, ki s kom manipulira, potrebuješ tudi tistega, ki bo dopustil, da se z njim manipulira. Če imaš nekoga, ki negativno deluje in vodi množico, zmeraj potrebuješ tudi množico, ki to posluša. Kadar je zavest množice nad tem, do takega vodje ne more priti. To ne velja samo v politiki, povsod je tako. To je torej bolezen, ki se mora pozdraviti obojestransko.

Imate občutek, da so sodelavci dojeli vaše sporočilo?

Mnogi so me, potem ko so prebrali pismo, trepljali in mi čestitali; to mi daje upanje, da se je prižgala iskra, ki bi lahko pomenila voljo do sprememb.

Ali ni nenavadno, da se s temi težavami spopadate tudi v kolektivih, kjer ste sami izobraženi in razgledani ljudje? Od takih se pričakuje tudi veliko srčne širine, sploh ker ste ravno zdravniki tisti, ki se najbolj oprijemljivo spopadate z minljivostjo človeka?

Izobraženost še ne pomeni, da si tudi čustveno dozorel. To samo priča, da znaš, česar si se naučil. Kar tvoje srce čuti, notranji mir, stabilna čustva – tega pa ti izobrazba ne da. Čustva so v izobrazbo udobno ujeta in zato ljudje ne prepoznajo negativnih ravnanj kot bolezen.

Podobne težave se kažejo v odnosih med zdravniki in bolniki. Ali potemtakem ne bi bilo smiselno, da bi na medicinskih fakultetah uvedli učni predmet o medsebojnih odnosih?

O teh bi morali vzgajati že prej, v vrtcih in potem nadaljevati vse šolanje. Vzgoja je stopnja zavesti v neki družbi, začne pa se vedno pri tebi, družini. Če bi pogledali slovenske družine, bi verjetno v marsikateri našli veliko agresije, negativnih čustev, slabih odnosov, iz teh okolij pa potem raste družba.

Sploh se zdi, da medicina pri nas vse bolj izgublja prvobitnost, vse več je ugotovitev, da se mladi prej odločajo za ta poklic iz želje po prestižu, statusu, denarju kot iz iskrene intimne želje pomagati sočloveku. V takem okolju imajo medsebojni odnosi še manj možnosti, da bi bili pristni?

To je res problem in samo vse slabše je glede tega. Tudi moj kolega, ki uči na medicinski fakulteti, ugotavlja, da so mlade generacije izjemno storilnostno naravnane. Tisto naše bistvo, da zdravimo pacienta, se je izgubilo. A tudi v tem smislu, da si zdravniki ne priznamo resnice.

Kakšne?

Te, da dejansko bolezni ne moremo pozdraviti, lahko zdravimo le njene simptome. Pacientom samo pomagamo, da ne trpijo, zdravimo le posledice bolezni, vzrokov zanjo ne poznamo. To je osnovni problem, zakaj smo zdravniki tako nemočni.

Torej velja, da človeštvo kljub vsem dognanjem skozi čas še vedno ve zelo malo o človeku?

Seveda. Človeka gledamo iz znanstvene plati, kot telo, ki ga vidimo, čeprav smo v resnici veliko več. Ker pa tega ne poznamo in z znanstvenimi metodami še ne moremo dokazati, živimo v zmoti in nevednosti ter tako tudi delujemo.

Kje začeti, da se to začne presegati?

Preprosto, vse se začne v odnosih. S tem lahko pozdraviš tudi kakšno bolezen.

Kaj je vzrok za slabe odnose, ki lahko načenjajo zdravje? Egoizem, grabežljivost, sla po denarju?

V naši družbi se vse vrti okoli denarja in žal je ta zdaj tudi edina vrednota. Denar je lahko dobra enota energije, če se potem ne zlorabi za potrebe človeškega ega. A največkrat smo ljudje navezani na stvari, imamo občutek, da jih potrebujemo. Vrednotimo se s tem, koliko materialnega imamo. Ker vsega zaželenega ne moremo imeti, se v nas razvije podzavestni strah, da nam to ne bo dosegljivo, ter se počutimo manjvredne, depresivne. To so vzroki, ki poganjajo bolezen.

Zdi se, da ste tudi zdravniki ravno zaradi svojega odnosa do denarja vse manj junaki našega časa. Zdravniške stavke se ne dogajajo, ker bi se borili za bolnike, pač pa so to boji za zdravniške plače in status?

Če bi zdravniki delali iz srca, delali tisto, za kar so bili poslani, sem prepričan, jim plača ne bi bila tako pomembna. Ker so izločeni iz vsega, nadomeščajo to svoje nezadovoljstvo, izgorelost z drugimi vrednotami, ki jih postavljajo v ospredje. Z denarjem nadomeščajo tisto, česar ne dobijo v delu, da se potem čustveno napolnijo. To je velik problem, a ne samo pri zdravnikih, povsod je tako. Razlogov za nezadovoljstvo je kar nekaj, zdaj je namreč vse obrnjeno na glavo: vodilni, politiki, birokracija nam pišejo, kako in kdaj moramo delati, narekujejo nam smernice, kar naprej moramo kaj podpisovati, ogromno je dokumentacije, ljudje, ki pišejo ta navodila, pa nimajo stika s pacienti, njihovo boleznijo, njihovim počutjem. Moralo bi biti ravno nasprotno. Zdravniki bi morali določati, kako naj bo vse skupaj postavljeno, da bomo uspešno delali, ker samo mi vemo, kako lahko ljudem pomagamo. In enako je drugje, tudi v šolstvu.

Ko že govoriva o sistemu: ekonomist Jože P. Damijan je v enem od svojih premislekov ugotavljal, da je »veliki vzornik«, ameriški zasebni zdravstveni trg, dvakrat dražji od našega, večina operacij v ZDA stane od dva- do štirikrat več kot pri nas. Kako kot mlad zdravnik spremljate razprave o prihodnosti našega zdravstva?

Pri nas se sploh ne zavedamo, kakšen dragulj imamo sredi današnjega sveta. Naše javno zdravstvo bi cvetelo, če ne bi bilo v njem toliko osebnih interesov in zlorab. Če bi bil v njem prisoten duh, kako čim bolje pomagati pacientom, potem bi se dalo veliko urediti. Zagotovo pa manjka kakšna konkurenca, ki bi pregnala zdajšnje brezvolje, vdanost v usodo, da se nič ne da spremeniti. Kakšna konkurenčna bolnišnica bi pognala razvoj, ki zdaj manjka pri nas, pacienti bi tako tudi imeli izbiro, da gredo v drugo bolnišnico, če v eni niso zadovoljni.

Kakšne naj bi bile torej zdravstvene ustanove 21. stoletja, z zdravniškimi napotki pacientom, naj poskusijo z redno meditacijo in zelišči, preden pridejo po pomoč na operacijsko mizo in po tablete v lekarno?

Zagotovo so to prijemi, ki so v pomoč. Naša medicina je tehnološko zelo napredna, zelo dobro znamo človeku zmanjšati trpljenje pri neki bolezni, ampak, kot že povedano, ne znamo zdraviti vzroka. Kirurško izrežemo raka, ne vemo pa, zakaj se je razvil. Če bi to dognali, bi morebiti preprečili, da ponovno vznikne še kje drugje. Z meditacijo človeku lahko uspe ozavestiti, zakaj se mu rakasto obolenje dogaja, in tako morda doseže, da to izgine za vedno. Sodelovanje uradne medicine z novim vedenjem, ki prihaja, je tako nujno.

To bo trd boj. S trdnjavo uradne medicine, a tudi farmacija se nikakor ne bo zlahka odpovedala milijardam, ki jih prinašajo zdravila.

Farmacija lahko pritiska samo tako dolgo, dokler ljudje živijo v nevednosti. Ko množice to enkrat spoznajo, ti močni pritiski izginejo. Veliko se bo spremenilo, ko bodo ljudje enkrat uvideli, da zdravniki ne pozdravijo bolezni, pač pa je v njih samih odgovornost za njihovo zdravje. Da so zdravniki odgovorni za zdravje pacientov, je namreč osnovna laž. Ko bodo ljudje spoznali, da so sami odgovorni za svoje zdravje, bodo tudi začeli iskati poti, kako tega ohranjati in kako preprečiti bolezni. To bo tudi za zdravnika velika odrešitev, ko bo ta dojel, da v osnovi ni odgovoren za pacientovo zdravje.

Kako pa ste spoznali ta dognanja, o katerih sva govorila?

Pred nekaj leti je prišlo to vedenje samo od sebe. Z ženo, akademsko izobraženo pianistko, sva spoznala, da imava vse, tri otroke, službi, dovolj denarja, dobre odnose s starši, vendar sva čutila, da nekaj manjka, da obstaja nekaj več. Ta notranji poriv naju je potem vodil, da sva začela raziskovati in sva spoznala, kako smo veliko več, kot smo si mislili in so nas učili.

To več pa je?

Smo del inteligence, vesolja. Ta inteligenca, ki ni vidna, obstaja pa, nam daje življenje in nas oblikuje. Vendar je ne poznamo. V osnovi ne vemo, kdo smo. Če o tem vprašate znanstvenike, ne vedo odgovora. Če jih vprašate, kaj je smrt in kaj je po njej, ostanete brez pojasnil. To so osnovne stvari, ki jih ne vemo, postavljamo se, kot da obvladamo življenje. Svet je postavljen tako, kot da vse vemo, ampak resnica je drugačna. Zato je treba iskati to osnovo. Vse zdajšnje nemire in vojne v svetu razumem kot dar človeštvu, ker se bo samo iz tega padca lahko razvilo nekaj višjega in naprednejšega. Sam verjamem v inteligenco narave in vesolja, ki bo, potem ko se bomo ljudje prenehali vmešavati vanjoAnchor, naš svet uredila po meri ljubezni in miru.

arhiv Zarje
Uroš Dobnikar: »Sodelovanje uradne medicine z novim vedenjem, ki prihaja, je nujno.«

Odprto pismo direktorju UKC Maribor Gregorju Pivcu:

Spoštovani direktor!

V ponedeljek, 14. decembra 2015, ste me poklicali na sestanek v svojo pisarno skupaj s šefom našega oddelka prim. Aleksandrom Frankom, dr. med., vodjo oddelka za kakovost Bredo Hajnrih, univ. dipl. ekon., in vodjo pravnega oddelka Adrijano Dietrich, univ. dipl. prav. Takoj ko smo se posedli, ste vzkipeli in se sovražno in jezno zadrli, naj se prebere neki izvid. Z zanimanjem sem opazoval igro vaših besed in kretenj. In negativno silo, ki je hotela napolniti prostor in ustrahovati prisotne. Izkazalo se je, da je sporni dokument dodatek k ambulantnemu izvidu, ki sem ga poslal vsem svojim pacientom, ki čakajo na programsko operacijo. Programskih operacij zaradi pomanjkanja anestezije od novembra na našem oddelku sploh ne opravljamo. Zdravniki, ki paciente pregledamo, speljemo diagnostične preiskave in jim želimo pomagati z operacijo, smo tudi po enem mesecu prenehanja operativnega programa ostali brez jasnih navodil vodstva UKC o obravnavi in obveščanju pacientov, ki čakajo na operacijo, tistih, ki so že prišli k nam na operacijo in je operacija odpadla, in tistih, pri katerih je diagnostična obravnava pokazala, da jih je treba operirati. Sam se čutim odgovornega za zdravljenje svojih pacientov. Zato sem vsem čakajočim poslal dopis (dodatek k ambulantnemu kartonu), v katerem sem se jim opravičil za nastalo situacijo in jim sporočil, da jim ne znam povedati, kdaj bodo lahko operirani. Razložil sem jim, da je problem v pomanjkanju anesteziologov in da naj se za nadaljnje informacije obrnejo na vodstvo UKC, ki je odgovorno za nastale razmere. Potem ko smo se seznanili z dokumentom, ste mi očitali, da sem, ko sem ustvaril ta dokument, kršil neki pravilnik. Tega pravilnika mi niste pokazali in niti niste vedeli natančno, katere določbe pravilnika sem kršil. Rekli ste, da se mi boste opravičili, če nimate prav. Potem ste mi jezno zagotovili, da bom prejel pisni opomin. Zagrozili ste mi, da bom, če v enem letu naredim še kaj podobnega, odpuščen iz UKC. Nato ste s prstom pokazali proti vratom in osorno ukazali: »Zdaj pa ven!« Ta zanimivi sestanek me je spodbudil k temu, da vam napišem odprto pismo. Pismo sem poslal tudi v objavo v revijo Naša bolnišnica, saj bo ta tematika zagotovo segla v srca vsem zaposlenim. Želim vam povedati, da vas ne obsojam in ne obtožujem. Vse izrečene besede in dejanja sprejemam v popolnem miru. Jeza, grožnje in ustrahovanje nimajo moči, da bi zaustavili resnično življenje, ki ga vsi živimo. In to življenje temelji v prvi vrsti na ljubečih odnosih. Spoštovanje, razumevanje, poslušanje in sočutje do sebe in drugih so osnova, jedro, okoli katerega se zgradi stabilen in uspešen svet. In vsak od nas ima pravico živeti v takem svetu. Vse, kar ni ljubezen, je samo sila, ki uničuje življenje, odnose, zdravje in timsko delo. In človeku je namenjeno, da to nekoč spozna. Iz navidezno slabega vedno nastane nekaj dobrega! Zahvaljujem se vam za izkušnjo, ki jo lahko delim s sodelavkami in sodelavci v želji, da se v srcu vseh prebudi iskra resnice in ljubezni, ki ima neskončno moč. Tudi to, da lahko iz spanja zbudi ljubeče medosebne odnose v našem UKC.

Lep pozdrav, dr. Uroš Dobnikar, dr. med., oddelek za travmatologijo, UKC Maribor

P.S.

Slabi odnosi krojijo naša življenja, naše počutje in kakovost bivanja. Slabi odnosi v formalnopravnih dogodkih krojijo našo družbo in negativno vplivajo na zdravje naše države. Ljudje se sploh ne zavedamo, kako naša dejanja, izgovorjene besede in misli vplivajo na svet, v katerem živimo. Odsotnost ljubezni, iskrenosti in spoštovanja je izvor vseh bolezni v naši družbi, v političnem, finančnem, gospodarskem, zdravstvenem in šolskem sistemu. Pismo pošiljam v vednost javnosti z namenom, da se začne ozaveščanje in zdravljenje vseh elementov, ki nam preprečujejo medsebojno povezanost, sodelovanje, svobodo in uspešno ustvarjanje.