Mobilna verzija
06:06 23. november 2017

Borut Pahor: 'Izkusil sem osamljenost, bilo je zelo hudo'

Alenka Sivka/revija Avenija
0 Posodobljeno: 09:59 / 09.8.2017

Na ta intervju sem čakala dve leti. A splačalo se je. Ko sva prišla v veliko predsedniško sprejemnico, sta bila stola močno narazen. Pa sem si drznila in sem ju dala čisto skupaj. Tako mi ni mogel nikamor 'uiti'. Rekel mi je, da ima pred intervjujem z menoj večjo tremo kot s političnimi novinarji, saj mi lahko pove več, kot bi smel. Mislim, da sva se zelo lepo pogovarjala. Čisto človeško. Kot da on ni predsednik in jaz ne novinarka.

pahor17_naslovnica

Borut Pahor pravi, da ne zna delovati v trenutkih, ko nima težav, zato si jih ustvari. Foto: Šimen Zupančič

Je težko biti predsednik?

Lepo je. In odgovorno.

Kaj je lepega?

Občutek ponosa, da predstavljaš državo in naše ljudi. In da to počneš z veseljem in iskreno. In da se daš ves v to. Tudi s kakšnimi spodrsljaji, a daš se takšnega, kakršen si. Odgovorno je, ker si šef države in se od tebe pričakuje, da boš modro, preudarno, razsodno ravnal, da bi življenje teklo boljše in lažje. Včasih je to mogoče, včasih pa tudi ni, vendar se za to trudim. Svojo funkcijo zato razumem častno, toda tudi kot zelo odgovorno. Opravljam jo z velikim veseljem, kar se, mislim, tudi vidi.

Pred približno petnajstimi ali celo dvajsetimi leti mi je kolegica novinarka Majda Juvan rekla, da boste nekoč predsednik. Kako je to vedela, ste to vedeli vi, ste se res pripravljali na to funkcijo že takrat?

Ko sem napovedal kandidaturo za predsednika, so se nekateri moji zvesti kritiki obregnili ob moj stavek, da sem rojen za ta položaj in da sta dozorela jaz in čas, da ga zasedem. Del javnosti gotovo ve, da sem začel razmišljati o tem položaju, ko sem bil študent. Morda bi kdo rekel, da je bila pot do sem načrtovana, a ni popolnoma tako. Opravljal sem vrsto odgovornih političnih nalog, bil sem predsednik parlamenta, vlade … – in teh funkcij nisem opravljal zgolj zato, da bom nekoč predsednik republike. Res je, da sem si to želel, vendar sem vse funkcije doslej, kot tudi to, skušal opravljati po svojih najboljših močeh. In tudi prejšnji položaji so bili pomembni in odgovorni – vloga predsednika parlamenta mi je bolj ustrezala kot vloga predsednika vlade. Res pa je, da mi funkcija predsednika države tako glede na politični kot osebni značaj ustreza. Hvaležen sem ljudem, da so mi zaupali ta položaj, ker mislim, da je dobro, da pride na ta položaj človek s političnimi izkušnjami, ker lažje razume težave, zadrege in lažje prepozna priložnosti. Nastopi takrat, ko lahko pomaga, da gredo stvari naprej.

Na neki način ste torej dosegli svoj cilj?

To je dobro vprašanje, zame tudi kontroverzno, ker nisem človek, ki bi bil zadovoljen s tem, da doseže svoj cilj. Nekoč sem vaši kolegici rekel, da dosežki, na katere sem ponosen, šele pridejo. In ta izjava je zelo odmevala. A rekel sem iskreno, ker če bi mislil, da je zdaj konec poti, bi začel hoditi počasneje, manj uporno, manj ambiciozno, manj premišljeno. A počnem nasprotno, do zadnjega dne želim ta položaj opravljati tako, kot je prav, sprejemati prave odločitve. To je posebna funkcija – nanjo sem se sicer res pripravljal, a me vseeno preseneča z nekaterimi značilnostmi. Od šefa države ljudje pričakujejo zadržanost, kar se upira moji naravi, ker sem zelo ekstrovertiran tip človeka, temperamenten. Najlaže se je zapreti v pisarno, biti nedosegljiv in dajati vtis modrosti. A to se ne sklada z mojim značajem, pa tudi politično se mi ne zdi pametno. Že s kampanjo sem pokazal, da če se ljudje želijo odločiti zame, me morajo sprejeti takšnega, kot sem, jaz pa bom čuval ta položaj kot položaj avtoritete. Zato je bilo treba doseči kompromis med zadržanostjo in mojo potrebo po tem, da sem temperamenten, ker samo če sem svoboden, sem tudi ustvarjalen.

Ali funkcija predsednika države dopušča ustvarjalnost?

Gotovo mora predsednik upoštevati protokol, a vseeno je prostor tudi za ustvarjalnost. Moja ekipa in jaz smo uvedli toliko novosti, da jih komaj naštejem: od dneva odprtih vrat, postavitve predsedniške straže, do novega protokola pri sprejemu državnikov, zamislil sem si nagrado jabolko navdiha, ki je skoraj bolj odmevna od odlikovanj. Oziramo se tudi k mladim, se družimo z njimi, od njih dobimo posebno energijo. Posegamo tudi po novih tehnologijah oziroma pristopih. V resnem, uglednem časopisu so napisali, da sem manj predsednik in bolj zvezdnik. Sprejmem kritiko, jaz sicer ne bi rekel tako, je pa bolje, da je nekdo oboje kot nič od tega. (nasmeh)

Zakaj mislite, da vam ljudje pripisujejo, da uživate na sprejemih? Ker to spada k vašemu 'zvezdništvu'? Da se radi kažete v soju luči?

To je res malo skregano s tem, kar sem, ampak očitno sem se tako predstavil. In s tem moram zdaj živeti. Tudi na zabavah me boste težko našli. V resnici sem asket, pa mi tega ne bi pripisali. Ne kadim, ne pijem, če se odločim, jem sedemkrat dnevno, zaradi športa. Čas, ki ga potrošim zase, preživim izredno asketsko. O tem bi lahko več povedala Tanja in Luka in moji prijatelji. Mnogi mislijo, da krasno živim, ko ni težav, in da ko te nastopijo, zmrznem. A če bi bilo tako, ne bi bil predsednik. Nasprotno. Vedno sem prepričan, da je treba poskusiti nekaj novega. In sem sprejel povabilo v oddajo Na žaru, ki je doživela različne odmeve. Sem človek, ki je takrat, ko pride do napetosti, izredno zbran. In pripravljen. Ne znam pa delovati v trenutkih, ko nimam težav, zato si jih ustvarim. Postanem razposajen, razigran, poreden. In to ni vselej dobro in mi je potem velikokrat žal. Saj se trudim, da bi bilo tega čim manj. A nihče ni popoln, takšen sem in s tem moram živeti.

borut pahor, kopitarna, sevnica

Borut Pahor kot čevljar. Foto: Twitter

Mediji so se zelo spotikali ob vašo privolitvi za nastop na Žaru.

Vsi so govorili, da ljudje ne bodo razumeli. Jaz pa sem se v teh 25 letih naučil, da ljudi ne smeš podcenjevati. Ljudje bodo razumeli, ne skrbite. Nihče nima v zakupu licence za pamet in nihče ni obsojen na neumnost.

skriti zaklad

Všeč mi je rek, da včasih z leti pride modrost, včasih pa samo leta.

Grozno, zdaj mi je zastalo srce, vprašal sem se, ali so prišla samo leta. (smeh)

Kako jih prenašate?

O tem nisem veliko govoril, bom naredil izjemo. Kot mlad človek sem vedno mislil, da bom umrl mlad. In tako sem mislil do nedavnega. Morda zato, ker sem zgodaj izgubil očeta, temu pa so sledile še hude materine zdravstvene težave. Mama me je spodbujala k temu, da hujše, kot je, bolj se moraš truditi, boriti, ker je življenje lepo. In res sem mislil, da ne bom nikoli dočakal petdeset let – kar bi se res lahko zgodilo ob mojem hudem vnetju srednjega ušesa. A danes gledam drugače: življenje je lepo, če ga želiš živeti. Samo po sebi je nevtralno, od tebe pa je potem odvisno, kakšno bo. Srce bije, a vprašanje je, za koga, kdaj je vznemirjeno veselo, otožno. To je odvisno od tebe. Zato se mi zdi, da moramo ves čas imeti sanje, se veseliti novih stvari, ki nas čakajo tudi v zrelih letih. Na primer: nikoli si nisem predstavljal, da bom dedek. Tudi si nisem v mladosti predstavljal, da bom oče. A je bila Tanja vztrajna in sem popustil. Hvala bogu. Za to ji bom vedno hvaležen. A zdaj večkrat razmišljam, kako bo, ko bo Luka k nam pripeljal svoje otroke. In takrat bom nadoknadil vse, česar nisem znal dati svojemu otroku. Zdaj razumem, zakaj stari starši razvajajo svoje otroke – zaradi slabe vesti. (smeh) In zdaj tudi že razmišljam, kaj bom počel na jesen življenja. Brez vizije ni mogoče živeti. Zamišljam si, da bi na stara leta živel na barki. Da bi bilo to imenitno. Moj element je voda, voda me pomirja, navdihuje. Ob morju se rad sprehajam, tudi če je slabo vreme, če piha burja, to me poživlja. Zato si zdaj počasi začenjam predstavljati, kaj bom počel, če bom res dočakal stara leta. Upam pa, da se bom na prehojeno pot lahko obrnil z zadoščenjem. Z notranjim mirom. Življenje mi je bilo kar naklonjeno, bilo je zanimivo, pestro, polno dogodkov. Zato bi rad naredil še kaj dobrega, za druge – zdi se mi, da se s tem oddolžim za napake, krivice, ki sem jih kdaj storil. Zdi se mi sicer, da me čuvajo nekakšni angeli, ker sam se nisem sposoben. (smeh) Upam, da me ne bodo zapustili.

Ste kdaj osamljeni, gospod predsednik? Je kdaj okrog vas veliko ljudi, vi pa se vseeno počutite samega?

Zanimivo vprašanje. Malo ljudi ve, ker me imajo za ekstrovertiranega, da imam zelo rad samoto. Neskončno sem hvaležen Tanji, ker je to razumela od prvega trenutka. Da potrebujem samoto, da sva potem lahko tudi skupaj. In z njo sva skupaj, tudi zaradi tega, že trideset let. Tudi na čoln sem šel najprej sam, potem pa še z njo. Res uživam, ko sem sam. A eno je samota, drugo pa je osamljenost. Tudi to sem izkusil. Morda to ve malokdo. Zgodilo se je v enem življenjskem obdobju, bilo je zelo hudo. To je res huda stvar. Osamljenosti se ne vidi in človeku ne moreš pomagati. Še sonce me je motilo. Moral sem se potruditi, da je minilo.

Bi danes temu rekli depresija?

Kaj pa vem, enkrat v življenju se mi je to zgodilo, po spletu okoliščin se mi je zdelo, da sem sam. Čeprav so se ljudje trudili biti okrog mene, sem se počutil samega. Za politične odločitve in za intimno raztrganost. Sem se moral spraviti skupaj, in to, da sem se izvlekel, me je naučilo za prihodnjič, da sem se znal bolje spoprijeti z nevarnostjo, da se me spet poloti osamljenost, da bi se samota sprevrgla v osamljenost. Sicer sem vse rad počel sam – se igral, študiral, spoznaval svet, samota je bila moj zaveznik, a v enem trenutku je postala moj sovražnik. Ne smeš se preveč zapreti, moraš znati od ljudi vzeti pozitivno energijo. In če danes razmišljam o barki, moram paziti, da se moja starost ne bi sprevrgla v osamljenost. V jeseni življenja je zato še bolj kot v mladosti pomembno, da imamo sanje, izzive, cilje, prijatelje. To je ločnica med samoto in osamljenostjo.

Tanja Pečar in Luka Pahor

Partnerica predsednika Boruta Pahorja, Tanja Pečar, in sin Luka Pahor. Foto: M24.si

Pa imate prijatelje?

Nimam jih veliko. Osebne stvari zaupam malo ljudem. Razen enega so vsi moji prijatelji ženskega spola. Samo Matjažu Nemcu je uspelo, ko je bil moj tajnik, da sem mu odstrl nekaj tančic mojega življenja, da sem se mu izpovedal. Veliko bolj razumem ženski svet, že iz otroštva. Z moškimi sem se kotalkal in igral nogomet, z ženskami pa sem odkrival ljubezen, življenje, vpeljale so me v vse skrivnosti življenja. Morda mi zato rečejo Barbika, morda je to več kot šala. Moj svet je tudi malo ženski svet. Razumem ga bolj kot večina moških, medtem ko ne razumem v celoti moškega sveta, s tem imam težave, glede intimnih stvari se mu ne znam prilagoditi. Zdi se mi, da ne zna biti nežen, ko je treba biti, upira se izkazovanju nežnosti, in to me moti. Ko se z moškim kot moški pogovarjaš o intimnih stvareh, se pogosto reče: »Ah, daj, to je brezveze!« Ženska pa bo to dopustila.

Kako pa vama gre pri tem s sinom?

S sinom nama gre kar dobro in sem presenečen nad tem. Želel sem si sicer hčerko, Luka to ve in je bil jezen name, a danes ve, da ga ne bi zamenjal za nič na svetu, prav njega, sina! In to mu danes veliko pomeni.

Kakšen je vajin odnos?

S Tanjo sva najprej prijatelja, zato se je tudi mojemu odnosu z Lukcem obetalo, da bova predvsem prijatelja. Ampak – nisva samo prijatelja. Sva tudi oče in sin. Morda se je to zgodilo pozno, a nikdar ni prepozno. Našla sva se. Dovolj zgodaj, da mu bom lahko kaj dal. On meni danes daje ogromno.

Kaj si dajeta?

Veliko več, kot sem kdaj misli, da si bova. Da bi se jaz znal pogovarjati s fantom? To je bil zame problem. Ker se z moškimi ne pogovarjam o najbolj resnih vprašanjih življenja, o ljubezni, žalosti, sreči. Z mojim sinom pa se deloma že. Je edini moški, ki mu je uspelo priti do mojega srca. Kot sem rekel, vzgojile so me ženske. V ljubimca, v moža, v ustvarjalno osebnost.

Kaj pa vajin odnos s Tanjo? Saj se lepo sliši, da sta predvsem prijatelja, kaj pa ljubezensko, čustveno, kako sta povezana?

Tanja je oseba, na katero se lahko zanesem. Ne glede na to, kar počnem, se tudi ona lahko zanese name. Ko me bo potrebovala, bom tam. Skupaj sva skoraj trideset let, iz študentskih časov, na svoj način. Mnogi so se poročali, ločevali, midva pa ostajava skupaj. Zdaj ko je Luka odrasel, sva celo več skupaj kot prej. Imava se lepo. Nikoli se ne kregava. Luka naju v osemnajstih letih ni slišal, da bi dvignila glas. Ko sva bila še mlad, svež par, sem enkrat dvignil glas in rekla mi je, da me razume, tudi če govorim tiše. In to je bilo prvič in zadnjič.

Je Tanja partnerica za na barko, v jeseni življenja?

Če jo bom imel, si jo znam predstavljati na barki. Bom pa kdaj tudi sam in ona bo prva, ki bo to razumela, in tudi zato jo imam rad. S Tanjo si nikoli ne poveva več, kot je treba. Vsak pove, kar si želi. Paziva drug na drugega. Imam jo rad, Tanja me ima rada, zame je pomembna v mojem življenju, je najpomembnejši človek za sprejemanje mojih odločitev. Ni samo ob meni, ampak je z menoj. Ko ni želela, da sprejmem kandidaturo za predsednika, je nisem, ko pa je bila leta 2012 tudi ona za, sem se odločil in sprejel. Pri odločilnih stvareh v mojem življenju je bila z menoj. Je uspešna odvetnica, ima svoj poklic, tudi naloge prve dame opravlja decentno, nikoli ne sili v ospredje. Odrekla se je honorarju, ker to naredi rade volje.

Zavec in Pahor

»Zdaj se vam slabo piše,« so besede, ki jih je Borut Pahor namenil Dejanu Zavcu. Foto: sta

Kaj pa počne Borut sam zase, ko pride domov, kaj ga veseli, kaj ga sprosti? Trenirka, televizija, knjiga, kavč?

Večino prostega časa izkoristim za šport, to je že skoraj obsedenost, bolezensko, to je že zdravniška diagnoza. Zaradi tega se srečujem z izgorelostjo, ker izčrpam telo do konca. In temu se za zdaj ne znam upreti. Namesto da bi tekel eno uro, tečem štiri ure, Blejsko jezero preplavam dvakrat namesto enkrat, na kolo grem do Portoroža, in če je lepo vreme, grem potem še teč. Ta izgorelost se zdaj zaradi let pojavlja vse pogosteje, telo se ne regenerira, navajen sem tudi zelo malo spati. Če sin ne ukaže drugače – sin je zdaj moj šef – on je prvi, če ima neko drugo izbiro. Sicer pa je na vrsti šport, če imam prosti čas. In to do popolne utrujenosti. A odgovornost do službe te spet vrže v prave tirnice. Sem pa res vse večkrat prav izmučen.

Torej ne najdete ravnovesja – imate zelo naporno službo, potem pa se utrujate še s športom?

Ja. Pri 35 stopinjah sem šel preteč maraton, pred nekaj leti celo 56 kilometrov. Čisto brezveze. Na koncu se niti potil nisem več. Zdaj na srečo ne plavam več do izčrpanosti na odprto morje in potem še nazaj.

Morda se pa tukaj kaže vaše moško načelo?

Morda. A tega zdaj ne počnem več. Ko sem bil otrok, sem plezal, a sem potem pri puberteti dobil vrtoglavico. Morda zdaj s tem kompenziram, nadomeščam pomanjkanje plezanja, grem v druge ekstreme. Te stvari bom moral pri sebi še urediti.

Spite dobro?

Spim samo pet ur, kar je premalo za regeneracijo. Pred dvema letoma sem moral shujšati, ker kolena niso zdržala 95 kilogramov, kolikor sem jih imel, pri 187 centimetrih višine. Po posvetu s tistimi, ki me spodbujajo k maratonu, sem ugotovil, da moram shujšati. In sem. Bilo je naporno, a sem uspel, osem kilogramov. Disciplina 'seka'. To je stvar, ki je Tanja in Luka pri meni ne marata preveč, ta popolni asketizem. Zdi se jima brezveze.

Neka zanimiva mešanica značajskih lastnosti ste, od porednosti, pustolovstva do asketizma, discipline …

… od tega, da sem spoznal nekaj življenjskih resnic, do tega, da jih sploh ne upoštevam. (smeh) Vse sorte je v meni.

V čigavi družbi pozabite, da ste predsednik?

Če ne bi vprašali, v čigavi družbi, bi rekel, da v samoti. Ni mi treba iti daleč, že tukaj v predsedniški palači so ljudje, s katerimi zelo rad delam in jih ne bi zamenjal za nič na svetu.

Kaj pa počnete v vam tako ljubi samoti? Berete, razmišljate?

Nikoli ne gledam televizije, ne da bi zraven poganjal sobno kolo. Nikoli. To Tanja malo sovraži. Če sedem v samoto, razmišljam. Lahko obsedim v fotelju, v temi, ne da bi se premaknil, nekaj ur. In razmišljam lahko samo o eni stvari. A zdi se mi škoda časa, ker bi lahko razmišljal tudi med tekom. A med tekom težko razmišljam o resnih stvareh – med tekom sanjam. Sanjarim. Če jem sam, vedno berem. Knjige. Tudi v restavraciji. Sem tudi filmofil. A spet zraven kolesarim, ker tako združim prijetno s koristnim.

Nekoč ste igrali nogomet – Ronaldo ali Messi?

Messi je nesporno najboljši igralec na svetu, virtuoz nogometne igre. A če me vprašate, za koga sem, sem za tega nastopača Ronalda. Ker je vrhunski nogometaš, a je zraven še malo nastopača. Malo tega: »A ste videli, kakšen gol sem dal?« Messi da gol in gre. Čaka, da bo dal še enega. Ko pa da gol Ronaldo, se mora ustaviti in reči: »A ste videli?« Saj je grozno, kar sem zdaj priznal, ampak Messi ni tak človek in ga zato spoštujem, ampak če bi že moral izbirati, s kom bi igral 'fuzbal', pa mislim, da bi igral z Ronaldom. Vem, da je Messi boljši igralec, ampak med njima zmaga Ronaldo.

To pojasni, zakaj vam pravijo, da ste bolj zvezdnik in manj predsednik.

(smeh) Ja, to pojasni skoraj vse.


Vaš prispevek