Robert Pauletta, ustanovitelj in nekdanji profesor na Šoli uporabnih umetnosti in oblikovanja v Pulju ter nekdanji voditelj Multimedijskega centra Luka, je človek, ki ne bo pospravil jader, ko se približuje nevihta, čeprav se zaveda marsičesa neprijetnega, kar ga lahko doleti. Pluje naprej. Zase, za ljudi in za ideale, v katere verjame. Vedno znova. Rezultati so impresivni, dotaknejo se tudi številnih tistih, ki bi
Vedno ste bili zelo dejavni, iz vaše biografije razberem, kako veliko ste dali Premanturi in Pulju kot mestu. Vam je bil dejaven odnos do družbe položen v zibelko?
Rodil sem v Premanturi. Ne zamenjam je za noben drug kraj na svetu! Tudi moj oče (Ivan Pauletta, op. a.) se je rodil tu. Po njegovi liniji smo vsestranski.
Vse do pred petimi, šestimi leti sem bil zelo dejaven, potem pa sem se malo umaknil. Preveč je bilo. V nekem trenutku se je vse popolnoma spremenilo – na vseh področjih. Saj veste sami, kajne? Prišle so druge generacije, medčloveški odnosi so postajali vse bolj napeti. Rekel sem si: moj klic sta umetnost in slikarstvo, imam atelje, poskušal bom živeti samo od tega. Imam status profesionalnega umetnika. Samo v ateljeju sem od 2009 – takrat sem se nekako umaknil iz družbenega življenja.
Nekako umaknil? Komu ste jo nazadnje zagodli?
O umetnosti
»Umetnost se je celotno 20. stoletje bojevala proti občinstvu. Uspelo ji je ostati brez njega. Tu je še težava … pravzaprav dejstvo, da umetnost vedno potrebuje določeno raven izobrazbe in znanja. Nekdo na primer dela rentgenske posnetke – treba jih je znati prebrati. Tako je tudi z umetnostjo. Vidiš sliko, toda pomen, zgodba v ozadju, vse skupaj zahteva izobrazbeno raven, ki jo moraš imeti, in ta je z generacijami vse nižja. Selfi. (smeh)«
(Vzame si čas za premislek. Nasmehne se.) Eden je bil moj poskus v podjetništvu. To mi res ne gre. Drugi pa je dosegel pozitiven premik. Leta 2009 je bila politična kampanja, lokalne volitve. Vsi so bili proti Bushu, jaz pa sem šel malo proti stranki, ki jo je zasnoval moj oče. Rezerviral sem si deset najboljših plakatnih mest za svojo umetnost. Mesec dni pred kampanjo me kliče tajnik stranke: 'Robi, imaš vse najboljše panoje v mestu, mi pa jih potrebujemo za volitve.' 'Ni težav. Lahko vam jih odstopim, samo refundirali mi boste.' Čudi se ceni. 'Ja, podražilo se je.' (smeh) Čez dva tedna me pokliče in pove, da je predrago. Moji plakati so bili bolj kot poezija, nekaj besed s polno asociacij. Lokalne asociacije, lokalni izrazi. Nič eksplicitnega, toda vsem je bilo vse jasno. Ko sem se v času kampanje vračal z Dunaja, pa sem opazil, da so plakate umaknili iz Pulja. Kličem na reklamno agencijo. Rekli so: 'Prijavili ste umetnost, naredili ste politično propagando in tega ni bilo v pogodbi …' Neslavno sem končal. Nisem niti zaslužil niti jih nisem provociral, pa tudi panoja v mestu ne morem več najeti. (smeh) Drugo so bile razglednice, ki sem jih pošiljal županu. Razglednice z manj lepimi motivi iz Pulja. (smeh) Vsak dan sto dni zapovrstjo po eno razglednico. Na koncu sem jih želel razstaviti. Nihče mi ni dovolil, niti moj veliki prijatelj, anarhist, galerist, ne. Razstavo sem potem pripravil v ateljeju. Lokalne novice niso želele objaviti obvestila o tem, zato sem sam razposlal vabila. Izvedel sem, da prihaja k meni na odprtje človek, ki je največji nasprotnik sedanjega župana. Panika! Pomislil sem, da bodo mislili, da so mi nasprotniki plačali razpošiljanje teh razglednic, zato sem hitro poklical tudi vse iz drugih strank. Ne koncu je bilo plodno, prineslo je nekaj dobrega za ljudi. Župan je po tej izkušnji omogočil meščanom, da na spletno stran pošljejo fotografijo, če jim kaj v mestu ni v redu. Narobe je, da takoj ko na nekaj pokažeš, postaneš njihov sovražnik. Ne razumejo humorja. Če nisi za, si samodejno proti, ne moreš biti nevtralen.
Vas slabe izkušnje ne zaustavijo?
Izkušenj ne gre jemati preveč resno. Če bi izkušnjo preresno vzel, ne bi spet poskušal. Če delaš iz srca, če zanemariš slabo izkušnjo, potem poskusiš znova in vedno nastane kakšna sprememba.
Glede na mnogo vaših projektov človek dobi občutek, da je umetnost kar naprej družbeno angažirana. Drži?
Če umetnost reduciramo na to, potem umetnost mnogo izgubi. Ljudje izgubimo tisto, zaradi česar smo ljudje. Težnja, da se z umetnostjo svet popravlja ali korigira, je zame nerealna. Menim, da umetnost nima te moči, ker če bi jo imela, bi bil svet popravljen. Toda ni. Umetnost je neškodljiva, brez nje se lahko živi. Ko pa je stvar politike in družbenega življenja, je lahko provokativna, lahko je radikalna … toda zaradi tega ni nihče poškodovan. Danes se izgublja vera v znanje, strokovnost, izgublja se vera v tisto, čemur se je v Evropi reklo razsvetljenstvo. Znova se pretehtava, z druge strani pa je plasirana lažna demokracija v medijih, kjer je vsak lahko na vsaki strani prisoten s svojim komentarjem. Dejstvo je, da lahko vsak sam postane medijska »selfi« zvezda. S tem velikim porastom narcizma se izgubljajo meje. Znova se soočamo z velikim kolektivizmom, ki ima privid individualnosti. Vsi »selfi individuumi« so stopljeni v velikem kolektivu, ki je znova nepismen. Informacijska družba je polna informacij, ne pa znanja – znanje se je v množici informacij izgubilo. To zelo spominja na srednji vek. V geopolitičnem smislu je enako: imate idejo o mozaiku majhnih mest, držav, republik, kneževin – tako je Evropa danes razsekana na majhne dele, vendar je na drugi strani prežeta z eno veliko idejo, denimo katolicizma. Dominacija enega se veča, svoboda se izgublja. Prej smo kot družba imeli vplivno meščansko kulturo, časopise, gledališča, umetnost. Zdaj vse to znova odkrivamo z veliko muko in skušamo znova vzpostaviti. Problem je vseevropski. Zdaj je umetnost postala marginalna. Nekatere stvari se zdijo, kot da so nam enkrat za vselej dane, nekateri dosežki in spoznanja, ki so nas pripeljali do točke, ko smo vedeli, da drugače ne more biti. Na primer demokracija in antifašizem – zame je bil to dosežek, o katerem ne bomo več izgubljali besed. Toda zdaj je znova vse to odprto. Vse je treba znova pretehtati. Kako moremo znova premišljevati stvari, ki niso več in ne bi smele biti vprašljive?
Pozna se, da ste bili profesor. Kako ste sploh v Pulju zasnovali šolo in v čem je bil ključ njene uspešnosti?
Sprva sem imel samo en oddelek na gimnaziji, nato pa smo ustanovili Šolo uporabnih umetnosti in oblikovanja. To je bilo ravno v času vojne. Toda bilo je pravo družbeno ozračje, v samem mestu in na ministrstvu, da smo to sploh lahko izpeljali. Resnično smo imeli veliko podpore. Pripraviti sem moral vse programe, najti profesorje, najti prostor – skratka pripraviti celotno infrastrukturo. Šola je bila zelo odprta, liberalna. Veliko se je delalo, tudi konec tedna smo profesorji in dijaki preživeli veliko časa skupaj. Včasih so dijaki prišli k nam domov na kosilo. Bili smo zelo uspešni. Naši dijaki so lahko nadaljevali študij v Benetkah brez sprejemnih izpitov. (Umolkne in dolgo ne reče ničesar.) Šolo še vedno imamo, polno je kakovostnih ljudi, kam izginejo, ne vem. Ubogi mladi, to si mislim. Časi niso njihovi.
So danes mladi zelo drugačni?
O nerazgledanosti in različnih okusih
»Prvič. Ko slikam, naredim več slik nekega motiva. Natančno vem, katera je tista prava, najuspešnejša, meni najljubša. Ko povabim prijatelje, gledalce, kupce, takoj najdejo prav tisto, ki je ne bi prodal. To pomeni, da je v tej sliki nekaj neizrekljivega, nekaj, kar je urejeno tako, da privlači ljudi, in tu odpade vsako razpravljanje. Drugič. Kar se tiče kiča, polizdelkov, popularne umetnosti – to je stvar izobraževanja. Okus je vedno rezultat izobraževanja. Okus te definira. Ljudje pravijo, da se o okusih ne razpravlja. To ni res. Da, imaš svoj okus, toda ta je vedno na nečem zgrajen. Z okusi je treba delati – v družbenem smislu mislim. To bo veliko dela. Znova.«
Ko sem vodil Multimedijski center, je bilo ogromno prostovoljstva. Sčasoma so se prijavljale vse mlajše generacije, katerih predstavniki so imeli neverjetne biografije. Šolani v Londonu, Köbenhavnu , Šanghaju in vsi mladi. Neverjetno! Nato je bilo treba pripraviti pogodbo in razstavo. Niso se javljali na telefon. Niso prišli. Želeli so plačilo brez pogodbe … Na koncu so prišli v nedeljo ob 23. uri zvečer in me klicali, zakaj me ni. Bil sem tam v petek, čakal sem jih ves dan. Tako je. Čudno. V biografiji vse popolno, odnos pa porazen. Nikakršnega sodelovanja, participacije. Zelo egoistično, narcisoidno. Verjetno je drugje po svetu enako. (Razmišlja in nekaj časa zre proti morju.) Ko sem pred precej leti ustvarjal na Danskem, sem se naučil nekaterih stvari, ki me spremljajo do danes, na primer pomena solidarnosti. Tam so si ljudje pomagali. Življenjske razmere so tam težje zaradi podnebja, ljudje so prisiljeni v to, da si pomagajo. Težje razmere jih združijo.
Ko ste že omenili Dansko, ali ste še vedno zelo dejavni zunaj meja Hrvaške?
Letos imam nekaj razstav, eno v Luksemburgu, dve v Zagrebu in eno v Splitu. Toliko za zdaj vem. Morda bo še kakšna.
Vaš atelje je v Kulturnem centru Karla Rojca, ki zelo spominja na Metelkovo v Ljubljani. Ste zadovoljni?
Toliko dejavnosti je tukaj, da vedno nekaj najdem, kot da sem v mestu. Glasbeniki, fotografi, zgoraj sem našel celo maketarje. Starejši so. Kar sem potreboval, so mi naredili. Celotna zgradba je polna prostorov, ki jih ljudje uporabijo za razne dejavnosti. Ateljejev je enajst. Sem prihaja veliko otrok, tu so dva ali trije vrtci, skupnosti za otroke z Downovim sindromom in cerebralno paralizo. Slišim vrvež na hodniku, včasih jim pripravim kakšno delavnico. Ni segregacije. Medgeneracijsko je in različni lahko sodelujemo med seboj. Ogrevamo sami, edino, kar plačamo, je elektrika. Mestu resnično kapo dol!
(Med raziskovanjem ateljeja izvlečem iz torbice palico za selfi. Nekaj časa samo opazuje.) Selfi? V življenju še nisem poskusil. Kje se pritisne? (Posname svoj prvi selfi.) Saj to je dobro! Poražen sem! Kupim palico! (Se zasmeji samemu sebi.) Prosili so me, da bi v parku poleg marine Veruda naredili nekakšne instalacije, skulpture. Ko smo se o tem pogovarjali, mogoče bo nekaj, mogoče ne … Rekel sem jim, da imam idejo: vzemimo klopi za park in jih vse obrnimo okoli. Stran od morja. Kako, zakaj? Pa lepo, za selfi. Selfi park! Ali ni res, vse je obrnjeno okoli?!
Ste dobitnik nagrade v slikarstvu v spletni galeriji ArtOpen, v kateri delujete tudi kot selektor. Bi si upali primerjati stanje vizualnih umetnosti na Hrvaškem in v Sloveniji?
Nam (Hrvatom, op. a.) se je vedno zdelo, da je Slovenija ves čas dober korak ali dva pred Hrvaško. Zdi se, da je v Sloveniji načrt ali konsenz, kjer obstaja podpora države ali družbe, da se na tem področju dela zelo osmišljeno, programsko dolgoročno. Slovenci mi rečejo, da videz vara, meni pa se zdi, da imam pri tem prav. Tudi ArtOpen je primer, ki potrjuje mojo tezo. Očitno obstaja neka volja, iniciativa, saj je tudi slovensko ministrstvo za kulturo projekt podprlo. Fenomenalno. ArtOpen ima stroko, ni pa hermetičen. Ima tudi dobro ime. Dobro je, da ni birokratsko tog. Čitljiv in pregleden je. Slovenci ste v splošnem pogledu pet let pred nami, ne samo pri umetnosti. Vsaj tako mi mislimo.
