Manjka še obisk Bele Hiše in prve dame

Življenje slovenskega znanstvenika, vredno filmskega scenarija

Edita Žugelj / Zarja
5. 6. 2017, 07.02
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Dr. Dušan Petrač je eden v svetu najbolj prepoznavnih znanstvenikov slovenskega rodu, desetletja je delal za ameriško vesoljsko agencijo NASA.

Šimen Zupančič
»Tudi znanstveniki smo krvavi pod kožo in številni podležejo vplivom kapitala,« pravi Dušan Petrač.

Še njemu se včasih zdi neverjetno, kako je deček iz Krope na Gorenjskem postal znanstvenik svetovnega slovesa. Dr. Petrač je bil med drugim tudi prvi slovenski kandidat za polet v vesolje.

Do začetka 60. let prejšnjega stoletja je fizik in matematik dr. Dušan Petrač poučeval v kranjski gimnaziji, v kateri je bil nekoč tudi sam dijak. Potem pa je v Nemčiji spoznal ameriškega profesorja in čez nekaj let, ko je Američan obiskal Jugoslavijo, ga je povabil na podiplomski študij na univerzi UCLA v Los Angelesu. To je bilo še v obdobju, ko so v tujino v glavnem hodili le politiki, zato se je moral precej potruditi za vizum. Na kalifornijski univerzi je bil v tistem času med 50 študenti v letniku edini, čigar ime ni zvenelo angleško. Kot pravi, ga je čakalo garanje, ker pa je imel dobro osnovo, ki so mu jo dali odlični profesorji ljubljanske univerze, mu je uspelo.

»Na izpitih sem bil pogosto boljši od študentov s prestižnih ameriških univerz, čeprav je od moje diplome minilo že sedem let. Številni so se spraševali, kdo sem, in si lomili jezike z mojim priimkom, a moja samozavest se je počasi okrepila. Tako sem z doktorsko disertacijo iz težke discipline, fizike nizkih temperatur, končal podiplomski študij in lahko bi dobil delo v Los Alamosu, kjer so izdelali atomsko bombo, pa še nisem imel ameriškega državljanstva. V Nasinem raziskovalnem središču JPL v Pasadeni, vodilnem središču za robotsko raziskovanje sončnega sistema, v katerem so naredili tudi prvi ameriški satelit, pa tega pogoja ni bilo. Tako sem dobil službo pri pionirskem projektu infrardečega astronomskega satelita, pri njem sem bil edini strokovnjak na svojem področju.«

Dr. Petrač je več kot 30 let sodeloval tudi pri poskusih z vesoljskim taksijem in vesoljsko postajo, pa pri suborbitalnih raketah, vesoljskih teleskopih (IRAS, Spitzer) ter evropskih projektih Hirscher in Planck, in tako je pripomogel k odkrivanju vesolja. Najbolj je užival v simulacijah breztežnosti, njegov rekord je 15 zaporednih poskusov.

Poštenost in pogum vsemu navkljub

Kot pripoveduje dr. Petrač, je bilo dejstvo, da ni bil Američan, zanj precejšnja ovira. »Diskriminacija v Ameriki cveti, čeprav trdijo drugače,« pravi. »Lahko bi si spremenil ime v ameriško, kar so storili številni igralci in igralke, pa tudi veliko mojih znancev. Tako bi morda kot Anthony Peterson za predavanja, ki jih imam v domovini, dobil vsaj desetino tistega, kar so pred leti dali nekdanjem ameriškemu predsedniku Clintonu,« pripomni napol v šali. Kljub tuje zvenečemu imenu si je v ameriški vesoljski agenciji pridobil velik ugled, saj je pred uničenjem rešil več kot milijardo evrov vreden satelit. Ko je pred poskusom opozoril na napako v izračunih, je najprej naletel na vse kaj drugega kot na razumevanje in hvaležnost. Izstrelitve satelitov in še posebno raket so namreč v ZDA tudi pravi medijski spektakli, ki podlegajo pritiskom politike in pričakovanj javnosti. In kdo je on, ki ne zna niti dobro angleško, da bi preprečil tako pomembno stvar?!

»Moj šef je zaradi tega skakal do stropa. Ves konec tedna sem potem premišljeval, kaj se sploh ženem. A sem od vseh sto tisoč ljudi, ki so takrat delali za Naso, le jaz vedel, da lahko satelit zgori, kot se je že zgodilo celo z vesoljskimi plovili s človeško posadko. Zato nisem odnehal, vztrajal sem pri svojih izračunih in dali so mi možnost, da sem v laboratorijih dokazal svoj prav. Potem se nekaj tednov ni zgodilo nič, čakal sem na odgovor. Šele čez leta sem izvedel, da so v tem času po vsem svetu iskali strokovnjaka, ki bi zadevo popravil. Ker ga niso našli, so se vrnili k meni, ali lahko jaz to uredim. Privolil sem, ampak tudi postavil nekaj pogojev: dovolj denarja in ljudi, ki bodo delali v treh izmenah, o vsem pa bom odločal jaz, ne ameriški predsednik, ne šef Nase, ne moj nadrejeni. Ker so morali kimati, ko si niso ravno želeli, sem si ustvaril nekaj sovražnikov, a se zaradi tega nisem razburjal, saj sem ostal zvest sebi in svojemu znanstvenemu delu, rešil satelit pred propadom, si ustvaril ime in celo pridobil nekaj uglednih zagovornikov. Od tega je imel koristi tudi moj nadrejeni.«

Med bolj vznemirljivimi dogodki v njegovem življenju je še ustavitev izstrelitve rakete enajst sekund pred koncem odštevanja, ko je ugotovil, da gre nekaj narobe. Raketo so potem uspešno izstrelili naslednji dan. »Take odločitve so vprašanje integritete in poguma,« pravi Petrač. »Tudi znanstveniki smo krvavi pod kožo in mnogo jih podleže vplivom kapitala. Saj vemo za primere, ko na primer priredijo rezultate raziskav, da farmacevtski industriji omogočijo večji dobiček. Treba je korajže, da se temu upreš,« pravi slovensko ameriški znanstvenik, ki je prepričan, da vsak natančno ve, kdaj dela v nasprotju z etičnimi načeli.

Zemlja, edinstveni planet

 Dr. Dušan Petrač je sodeloval tudi pri projektu iskanja Zemlji podobnih planetov, ki pa so ga pri Nasi zaradi varčevanja ustavili. So pa veliko potencialnih za naselitev primernih planetov odkrili s teleskopom Kepler in iskanje se še nadaljuje. Tudi dr. Petrač verjame, da je planetov, kot je naš, v vesolju še veliko, že po verjetnostnem računu. Da bi od milijard galaksij v vesolju le ena imela planet, ravno prav oddaljen od Sonca, da lahko na njem uspeva življenje, ni verjetno, meni znanstvenik. Kljub temu ne verjame, da bi Zemljo kdaj v preteklosti obiskala bitja z drugih planetov, saj o tem ni dokazov. Sicer se pa strinja, da je poleg iskanja življenja v vesolju še pomembneje, da dobro skrbimo za planet, ki je naš dom. »Eden od astronavtov, ki so z Apollom 11 pristali na Luni, je izjavil, da je bil nenavaden rezultat tega projekta odkritje Zemlje. Da smo ugotovili, kako je naš planet edinstven in pomemben za nas. A žal ga ugonabljamo, onesnažujemo,« pravi. Drugo težavo vidi v prenaseljenosti, saj meni, da ni dovolj dobrin za vse prebivalce.

K Melaniji v Belo hišo? 

Dr. Dušan Petrač s kritičnim pogledom spremlja dogajanje tako pri nas kot čez lužo. Za zmago Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah pravi, da je fenomen stoletja, saj glede na predvolilne ocene ne bi smel biti izvoljen. »Trump gre iz ene skrajnosti v drugo, je pa res, da je pred volitvami na glas povedal marsikaj, o čemer so številni razmišljali. Nihče od mojih znancev in kolegov ni dejal, da ga bo volil, mnogo jih je to namero skrivalo. Ko sem na neki zabavi izjavil, da lahko Trump zmaga, ker je v ZDA veliko rasistov, pa tudi ljudi, razočaranih nad sistemom, ki si želijo spremembe, so vsi planili po meni. Eden od mojih kolegov je prepričano dejal, da Američani niso nori, da bi volili tako neuravnovešenega človeka.« Pravi, da od Trumpa ne pričakuje veliko, saj milijarderji, kot je on, ne delajo za reveže, temveč za bogate. Je pa s prvo damo slovenskega rodu Slovenija v ZDA postala bolj prepoznavna, pove dr. Petrač: »Melanija bo za prepoznavnost Slovenije naredila več kot vsi naši politiki. Pred kratkim sem predaval v lokalni knjižnici in me je neka ženska vprašala, od kod sem. Ko sem ji odgovoril, je navdušena ugotovila, da sem iz iste dežele kot prva dama. Osebno Melanije ne poznam, bi bilo pa lepo, da bi predstavnike ameriških Slovencev kdaj povabila v Belo hišo. Čeprav od nje vabila ne pričakujem, bi se nanj z veseljem odzval,« doda navihano.

85-letni znanstvenik pravi, da ni bogat, mu pa ničesar ne manjka. Z ženo živita v prelepem delu mesta in nimata težav. Hčeri sta zdravnici, starejša je gerontologinja, mlajša ginekologinja, ima tudi tri vnuke in enega pravnuka. Še vedno je zelo dejaven, ves čas se tudi izobražuje, kar mu pomaga ohranjati mentalno kondicijo in spomin. Kot Nasin ambasador o svojem delu predava po ZDA pa tudi v domovini. Kot pravi, se še vedno trudi, da kaj naredi za svoj narod. »Moje življenje je bilo tako pestro in je še, da si niti sam ne bi mogel napisati boljšega scenarija. Veseli me, da me v zatonu življenja še vedno vabite v Slovenijo, da predavam o svojem delu in dogodivščinah. Mnogo mojih kolegov ni več in tu in tam slišim, da se kdo vpraša, ali sem sploh še živ. Pogosto prihajam v rodno Kropo, pred odhodom pa grem še na Blejski otok, da pocingljam z zvončkom želja. Vsakič je moja edina želja, da bi se naslednje leto spet vrnil.«