"V bistvu nisem odraščal v športni družini, toda od mladih nog sem s prijatelji, ki so živeli v bloku, vsak trenutek izkoristil za to, da sem se podil za žogo. To je bilo tisto, kar me je navdušilo nad nogometom, čeprav sem sprva treniral košarko. Spomnim se, da je bil v šoli krožek, ki ga je vodil Vasja Zajc, to je oče Mihe Zajca, ki je videl, da obvladam nogomet, in me je povabil, da pridem v Bilje. Toda ker je oče delal v Gorici, sem se bal vprašati, ali bi me peljal v Bilje, in tako me je vpisal na treninge v Gorici."
Dotaknili smo se tudi nogometno zelo uspešnega okolja, v Šempetru je namreč zraslo kar nekaj zelo uspešnih slovenskih nogometašev. "Jaz sem se na našem najbolj znanem igrišču pri šoli igral z Valterjem Birso in Goranom Cvijanovićem. Se pa še kako spomnim majhnega Zajčka (Mihe Zajca, op. p.) in tega, kako nas je gledal s klopi in čakal, ali bo dobil kakšno priložnost. Vedno smo mu rekli, da ne more, ker je še premajhen, in naj se raje kaj uči od nas (smeh). Zdaj sem zelo vesel, da je prišel tako daleč," je na svojega someščana in soigralca ponosen sedemindvajsetletni branilec. Zdaj največ šal leti na račun Zajčevega naglasa, enaindvajsetletnik namreč že od srednješolskih let trenira in igra v Ljubljani. "Kdaj se pošalim z njim, da ne zna več govoriti v šempetrskem narečju. Ko smo v družbi s kakšnimi Ljubljančani, začne tudi on zavijati po ljubljansko, zato ga čudno pogledam in mu rečem: 'Miha, ti si naš, govori po naše.' Nato mi on govori, da ne more, ne zna (smeh). V šali sem mu rekel, da bom to povedal njegovemu očetu. 'Samo njemu ne povedat, ker bo jezen,' mi je rekel," je v smehu razkril Aris.
CELOTEN POGOVOR SI LAHKO PREBERETE SAMO V PONEDELJKOVI ŠTEVILKI EKIPE SN!
